Page 287 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 287
Slovensko zaledje v kooperaciji s pomorskim ladjedelništvom
Najlažje se da slediti lesni trgovini. Ne glede na to, kar se je dogajalo v
18. stoletju, ko je šlo iz zaledja na obalo na milijone kubičnih čevljev lesa,4
lahko rečemo, da so se naši kraški hrastovi gozdovi definitivno razredčili
šele v teku 19. stoletja, ko je Avstrija doživljala svoj pomorski »boom«. Isto
velja za večji del Notranjske, od koder so vozili na morje na tisoče jelk. Da
je šel ta les tudi za ladjedelnice, dokazujejo nekateri pisni viri. Tak je pri-
mer vojne peniše »Laibach«, ki je bila grajena v Trstu leta 1831. K tej lah-
ko dodamo njenega dvojčka, to je penišo »Astuta«, ki so jo gradili po istem
načrtu. Les za ti dve ladji je bil dobavljen iz okolice Ljubljane.5 Ladjarja
Franc Jelovšek iz Vrem in Matej Gasser iz Škofje Loke sta leta 1841 gradi-
la na Reki ladjo tipa bark, ki se je pa prav tako imenovala »Laibach«. V do-
pisu, ki sta ga 10. maja 1841 pisala Andreju Debevcu v Ljubljano, sta med
drugim poudarila, da bo ladja grajena z lesom, ki so ga dobavili iz okolice
Ljubljane.6 Ta dva primera pojasnjujeta marsikaj, vendar ne vsega. Da bi
zvedeli kaj več, smo morali poseči po ljudskem izročilu.
K reševanju vprašanja smo pristopili sistematično. Za omenjenimi
ladjami smo povpraševali po vsej širni okolici Ljubljane. Sprva je bil us-
peh kaj pičel. Sledi so vodile v Dob in v Selo. Toda tu nismo dognali nič
pozitivnega. Stvari so se spremenile na Igu. Tu so nam stari ljudje pripo-
vedovali celo o treh ladjah z imenom »Ljubljana«, za katere je ižanska oko-
lica dobavila les. Da je šlo za les Jelovškove in Gasserjeve barke, ni nobe-
nega dvoma, ker se je v izročilu ohranila letnica gradnje ladje in končna
postaja, kamor so furmani vozili hrastove hlode, tj. Reka. Druga o kate-
ri so Ižanci prepričani, da so zanjo dobavili les, je prav gotovo že omenje-
na peniša iz leta 1831. Dvomljiva pa je tretja »Ljubljana« (po letu grad-
nje sicer prva), ker so jo avstrijske mornariške oblasti kupile leta 1814 v
inozemstvu.7 Ker pa je bila dvakrat temeljito popravljena (1817 in 1826),
lahko domnevamo, da so Ižanci dobavili les za popravilo, čeprav si je tež-
ko predstavljati, da bi dobro urejen arsenal, kakršen je bil beneški, moral
naročati les za vsako popravilo posebej. Kljub temu dvomu imamo na Igu
lep primer, kako ljudsko izročilo potrjuje pisne vire.
4 Podatek mi je ustno posredoval dr. Jože Šorn, za kar se mu iskreno zahvaljujem.
Deloma je to razvidno tudi iz njegovega dela pod opombo 1.
5 ÖStA, KA, »Konstruktionszeichners [Ladje po abecednom redu in letu izdelave].«
6 Malj, Reg. 1. fasc. 495. fol. 687–711. Pri tem je zanimivo, da ladjarja poudarjata lju-
bljansko hrastovino, kot da bi hotela celotno ladjo tako po izgradnji kakor po veli-
kosti in nosilnosti obeležiti kot ljubljansko.
7 ÖStA, KA, »Konstruktionszeichners.«
287
Najlažje se da slediti lesni trgovini. Ne glede na to, kar se je dogajalo v
18. stoletju, ko je šlo iz zaledja na obalo na milijone kubičnih čevljev lesa,4
lahko rečemo, da so se naši kraški hrastovi gozdovi definitivno razredčili
šele v teku 19. stoletja, ko je Avstrija doživljala svoj pomorski »boom«. Isto
velja za večji del Notranjske, od koder so vozili na morje na tisoče jelk. Da
je šel ta les tudi za ladjedelnice, dokazujejo nekateri pisni viri. Tak je pri-
mer vojne peniše »Laibach«, ki je bila grajena v Trstu leta 1831. K tej lah-
ko dodamo njenega dvojčka, to je penišo »Astuta«, ki so jo gradili po istem
načrtu. Les za ti dve ladji je bil dobavljen iz okolice Ljubljane.5 Ladjarja
Franc Jelovšek iz Vrem in Matej Gasser iz Škofje Loke sta leta 1841 gradi-
la na Reki ladjo tipa bark, ki se je pa prav tako imenovala »Laibach«. V do-
pisu, ki sta ga 10. maja 1841 pisala Andreju Debevcu v Ljubljano, sta med
drugim poudarila, da bo ladja grajena z lesom, ki so ga dobavili iz okolice
Ljubljane.6 Ta dva primera pojasnjujeta marsikaj, vendar ne vsega. Da bi
zvedeli kaj več, smo morali poseči po ljudskem izročilu.
K reševanju vprašanja smo pristopili sistematično. Za omenjenimi
ladjami smo povpraševali po vsej širni okolici Ljubljane. Sprva je bil us-
peh kaj pičel. Sledi so vodile v Dob in v Selo. Toda tu nismo dognali nič
pozitivnega. Stvari so se spremenile na Igu. Tu so nam stari ljudje pripo-
vedovali celo o treh ladjah z imenom »Ljubljana«, za katere je ižanska oko-
lica dobavila les. Da je šlo za les Jelovškove in Gasserjeve barke, ni nobe-
nega dvoma, ker se je v izročilu ohranila letnica gradnje ladje in končna
postaja, kamor so furmani vozili hrastove hlode, tj. Reka. Druga o kate-
ri so Ižanci prepričani, da so zanjo dobavili les, je prav gotovo že omenje-
na peniša iz leta 1831. Dvomljiva pa je tretja »Ljubljana« (po letu grad-
nje sicer prva), ker so jo avstrijske mornariške oblasti kupile leta 1814 v
inozemstvu.7 Ker pa je bila dvakrat temeljito popravljena (1817 in 1826),
lahko domnevamo, da so Ižanci dobavili les za popravilo, čeprav si je tež-
ko predstavljati, da bi dobro urejen arsenal, kakršen je bil beneški, moral
naročati les za vsako popravilo posebej. Kljub temu dvomu imamo na Igu
lep primer, kako ljudsko izročilo potrjuje pisne vire.
4 Podatek mi je ustno posredoval dr. Jože Šorn, za kar se mu iskreno zahvaljujem.
Deloma je to razvidno tudi iz njegovega dela pod opombo 1.
5 ÖStA, KA, »Konstruktionszeichners [Ladje po abecednom redu in letu izdelave].«
6 Malj, Reg. 1. fasc. 495. fol. 687–711. Pri tem je zanimivo, da ladjarja poudarjata lju-
bljansko hrastovino, kot da bi hotela celotno ladjo tako po izgradnji kakor po veli-
kosti in nosilnosti obeležiti kot ljubljansko.
7 ÖStA, KA, »Konstruktionszeichners.«
287
