Page 290 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 290
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
sebej pa v prvi polovici 19. stoletja začeli upoštevati tako graditelji Benetk
in pristanišč, kakor tudi ladjedelski inženirji. Ti poslednji so bili končno
vezani na obdelano ravno in krivo hrastovino. To pa zopet pomeni pre-
hod na višje oblike kooperacije, ki je postajala, kakor bomo videli, vedno
bolj vsakdanja.
Jelovino so morali ladjedelci kupovati v notranjosti že zelo zgodaj.
Tako kot Kraševci in Dolenjci hrast, so Notranjci »sprva« prodajali neob-
delana jelova debla. Ker so bile zahteve ladjedelcev ob vsaki priložnos-
ti različne, so Notranjci kaj kmalu zvedeli, da gre za »jarbla«. Ko so prišli
do tega podatka, se je trgovina z jelovino spremenila. Notranjski kmetje
so začeli razmišljati, da bi naročnikom dobavljali po vseh pravilih obde-
lane jambore »pa čeprav v enem kosu«.9 Tako so si najbrž že v začetku 18.
stoletja izgovorili, da so spodnji konec jamborov obdelali »v skladu z na-
črtom«. Te besede smo zapisali v Planini, Cerknici, Begunjah in v Rakitni
pod Krimom. Ko pa je govor o načrtih, ki so jih posamezni kmetje dobi-
li v roke, je govor tudi o točno določenem delu, ki je moralo biti opravlje-
no brezhibno ali vsaj z minimalno toleranco. To je zopet kooperacija, ki je
postajala vedno bolj zavestna in pogosta.
Udejstvovanje v pomorskem ladjedelništvu dokazuje na Notranjskem
ter v delu Dolenjske in Gorenjske tudi izdelovanje tako imenovanih
»lantin«. Pod pojmom »lantine« – pa naj imajo drugje kakršenkoli dru-
gi pomen – moramo pri nas razumeti jamborne »križe« in »sočnike«. To
potrjuje izročilo v Planini, Naklem in Sodražici. Po istem izročilu so kme-
tje izdelovali »lantine« po načrtih, ki so jih dobivali iz Trsta, Kopra ali
Reke. Navadno so vedeli, za katero ladjo delajo. Tako so pripovedovalci v
Naklem zatrdili, da so bili vsi križi in sočniki za ladjo »Atila« izdelani na
Gorenjskem in od tam odpeljani v Trst. Podatki Pomorske vlade nas pou-
čijo, da je v tem primeru govor o barki z imenom »Attila«, ki ga je leta 1862
gradila ladjedelnica sv. Rok v Trstu.10 Podobno so povedali na Blokah o
ladji »Mathusalem«. Barka s takšnim imenom je bila grajena v ladjedelni-
9 Vedeti je treba, da so bili jambori sestavljeni iz dveh ali treh delov, odvisno od veli-
kosti, tipa in takelaže ladje. Žaganje in sestavljanje pa so lahko opravili le ladjedel-
ci. Jambor »v enem kosu« se ne obnese, ker les rad razpoka in postane neuporaben
ali celo nevaren. Poudarek na »enem kosu« zveni kot omalovaževanje ladjedelcev,
češ »kaj si mislite, tudi mi bi bili sposobni za kaj takega«. Vendar to ni nikoli uspe-
lo.
10 Prim. Annuario marittimo 1869, 7. Isto v prejšnjih letnikih od 1863 dalje.
290
sebej pa v prvi polovici 19. stoletja začeli upoštevati tako graditelji Benetk
in pristanišč, kakor tudi ladjedelski inženirji. Ti poslednji so bili končno
vezani na obdelano ravno in krivo hrastovino. To pa zopet pomeni pre-
hod na višje oblike kooperacije, ki je postajala, kakor bomo videli, vedno
bolj vsakdanja.
Jelovino so morali ladjedelci kupovati v notranjosti že zelo zgodaj.
Tako kot Kraševci in Dolenjci hrast, so Notranjci »sprva« prodajali neob-
delana jelova debla. Ker so bile zahteve ladjedelcev ob vsaki priložnos-
ti različne, so Notranjci kaj kmalu zvedeli, da gre za »jarbla«. Ko so prišli
do tega podatka, se je trgovina z jelovino spremenila. Notranjski kmetje
so začeli razmišljati, da bi naročnikom dobavljali po vseh pravilih obde-
lane jambore »pa čeprav v enem kosu«.9 Tako so si najbrž že v začetku 18.
stoletja izgovorili, da so spodnji konec jamborov obdelali »v skladu z na-
črtom«. Te besede smo zapisali v Planini, Cerknici, Begunjah in v Rakitni
pod Krimom. Ko pa je govor o načrtih, ki so jih posamezni kmetje dobi-
li v roke, je govor tudi o točno določenem delu, ki je moralo biti opravlje-
no brezhibno ali vsaj z minimalno toleranco. To je zopet kooperacija, ki je
postajala vedno bolj zavestna in pogosta.
Udejstvovanje v pomorskem ladjedelništvu dokazuje na Notranjskem
ter v delu Dolenjske in Gorenjske tudi izdelovanje tako imenovanih
»lantin«. Pod pojmom »lantine« – pa naj imajo drugje kakršenkoli dru-
gi pomen – moramo pri nas razumeti jamborne »križe« in »sočnike«. To
potrjuje izročilo v Planini, Naklem in Sodražici. Po istem izročilu so kme-
tje izdelovali »lantine« po načrtih, ki so jih dobivali iz Trsta, Kopra ali
Reke. Navadno so vedeli, za katero ladjo delajo. Tako so pripovedovalci v
Naklem zatrdili, da so bili vsi križi in sočniki za ladjo »Atila« izdelani na
Gorenjskem in od tam odpeljani v Trst. Podatki Pomorske vlade nas pou-
čijo, da je v tem primeru govor o barki z imenom »Attila«, ki ga je leta 1862
gradila ladjedelnica sv. Rok v Trstu.10 Podobno so povedali na Blokah o
ladji »Mathusalem«. Barka s takšnim imenom je bila grajena v ladjedelni-
9 Vedeti je treba, da so bili jambori sestavljeni iz dveh ali treh delov, odvisno od veli-
kosti, tipa in takelaže ladje. Žaganje in sestavljanje pa so lahko opravili le ladjedel-
ci. Jambor »v enem kosu« se ne obnese, ker les rad razpoka in postane neuporaben
ali celo nevaren. Poudarek na »enem kosu« zveni kot omalovaževanje ladjedelcev,
češ »kaj si mislite, tudi mi bi bili sposobni za kaj takega«. Vendar to ni nikoli uspe-
lo.
10 Prim. Annuario marittimo 1869, 7. Isto v prejšnjih letnikih od 1863 dalje.
290
