Page 289 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 289
Slovensko zaledje v kooperaciji s pomorskim ladjedelništvom
jo tudi »sladki hrast«, pravijo, da je mehkejši, ker ima veliko »belave«. Je
sicer primeren za gradnjo ladij, vendar bolj podvržen črvom. Istočasno s
trgovino s hrasti je nastala trgovina s hojami (jelkami) na Notranjskem.
Po pripovedovanju lahko sklepamo, da je šlo za jambore, križe in druge
kose ladijske takelaže. Vendar o tem kasneje. V Planini in Senožečah po-
vedo, da je šlo proti Trstu in Reki (predvsem iz Planine, Rakeka, Ivanjega
sela, Begunj, Cerknice in Blok) na desettisoče hoj. To smo zapisali tudi v
Štorjah in Sežani. Sledi trgovina z bukovim in drugim lesom, predvsem
orehovim, češnjevim in gabrovim. V prvi vrsti je bukovina gradbeni les.
Navzočnost Josipa Ressla v Trnovskem gozdu pa nas prepriča, da so jo
rabili tudi v vojaškem ladjedelništvu. Orehov in češnjev les je šel večino-
ma v ladjedelnice. Gaber so prodajali večinoma vojski ali naravnost izde-
lovalcem orožja. V Gorjanskem in Svetem smo zabeležili, da so tovorili v
ladjedelnice tudi brestov les. Bukev, oreh in češnjo so vozili v ladjedelnice
iz vse Slovenije. Po načinu trgovanja lahko ločimo kmečko in podjetniško
lesno trgovino. Za ta sestavek v poštev skoraj izključno kmečka trgovina,
kajti izročilo je bilo zapisano v glavnem pri kmetih.
Lesno trgovino naših kmetov pa ne moremo obravnavati le kot tr-
govino. Bila je mnogo več. Ko govorimo o cerovini in hrastovim, si nava-
dno predstavljamo le okleščana debla, ki so jih kmetje posekali, oklesti-
li in prodali komitentom. Enako že z večjo pravico mislimo za jelovino in
drugi les. Izročilo zapisano v Planini, Lažah, Sodražici in Dobravljah to si-
cer potrjuje, vendar s pristavkom, da se je to dogajalo le »sprva«. To je ra-
zumeti tako, da so v prvih časih lesne trgovine naši kmetje prodajali ne-
obdelan les. To je razumljivo, kajti na začetku najbrž niso vedeli čemu
bo služil dobavljeni les. Vedeli so sicer, da bo šel cer v Benetke, niso si pa
predstavljali, kako ga bodo tam obdelali preden ga bodo graditelji mesta
zabili v mehka lagunska tla. Lahko celo trdimo, da je trgovina z neobde-
lanim cerom trajala stoletja. Toda pripovedovalci so si edini v tem, da so
naši kmetje najkasneje v 18. stoletju začeli tesati svoje cere v »kvadre«, jih
na tanjšem koncu konusno ošpičili in jih tako obdelane vozili do morja,
kjer so jih prevzeli komitenti. To je omogočilo dvoje: obdelanih cerov so
lahko prepeljali več, neredko celo dvojno količino naenkrat in zaslužek je
bil večji, ker so komitenti vračunali tudi tesarsko delo, ki so ga kmetje op-
ravili doma. S tem se je začela prva kooperacija na eni strani z graditelji
Benetk, na drugi strani s pristanišči in končno z ladjedelnicami. Prehod
iz trgovine z neobdelanim lesom na trgovino s tesanim lesom pomeni to-
rej začetek resne kooperacije, ki so jo najkasneje v drugi četrtini 18., še po-
289
jo tudi »sladki hrast«, pravijo, da je mehkejši, ker ima veliko »belave«. Je
sicer primeren za gradnjo ladij, vendar bolj podvržen črvom. Istočasno s
trgovino s hrasti je nastala trgovina s hojami (jelkami) na Notranjskem.
Po pripovedovanju lahko sklepamo, da je šlo za jambore, križe in druge
kose ladijske takelaže. Vendar o tem kasneje. V Planini in Senožečah po-
vedo, da je šlo proti Trstu in Reki (predvsem iz Planine, Rakeka, Ivanjega
sela, Begunj, Cerknice in Blok) na desettisoče hoj. To smo zapisali tudi v
Štorjah in Sežani. Sledi trgovina z bukovim in drugim lesom, predvsem
orehovim, češnjevim in gabrovim. V prvi vrsti je bukovina gradbeni les.
Navzočnost Josipa Ressla v Trnovskem gozdu pa nas prepriča, da so jo
rabili tudi v vojaškem ladjedelništvu. Orehov in češnjev les je šel večino-
ma v ladjedelnice. Gaber so prodajali večinoma vojski ali naravnost izde-
lovalcem orožja. V Gorjanskem in Svetem smo zabeležili, da so tovorili v
ladjedelnice tudi brestov les. Bukev, oreh in češnjo so vozili v ladjedelnice
iz vse Slovenije. Po načinu trgovanja lahko ločimo kmečko in podjetniško
lesno trgovino. Za ta sestavek v poštev skoraj izključno kmečka trgovina,
kajti izročilo je bilo zapisano v glavnem pri kmetih.
Lesno trgovino naših kmetov pa ne moremo obravnavati le kot tr-
govino. Bila je mnogo več. Ko govorimo o cerovini in hrastovim, si nava-
dno predstavljamo le okleščana debla, ki so jih kmetje posekali, oklesti-
li in prodali komitentom. Enako že z večjo pravico mislimo za jelovino in
drugi les. Izročilo zapisano v Planini, Lažah, Sodražici in Dobravljah to si-
cer potrjuje, vendar s pristavkom, da se je to dogajalo le »sprva«. To je ra-
zumeti tako, da so v prvih časih lesne trgovine naši kmetje prodajali ne-
obdelan les. To je razumljivo, kajti na začetku najbrž niso vedeli čemu
bo služil dobavljeni les. Vedeli so sicer, da bo šel cer v Benetke, niso si pa
predstavljali, kako ga bodo tam obdelali preden ga bodo graditelji mesta
zabili v mehka lagunska tla. Lahko celo trdimo, da je trgovina z neobde-
lanim cerom trajala stoletja. Toda pripovedovalci so si edini v tem, da so
naši kmetje najkasneje v 18. stoletju začeli tesati svoje cere v »kvadre«, jih
na tanjšem koncu konusno ošpičili in jih tako obdelane vozili do morja,
kjer so jih prevzeli komitenti. To je omogočilo dvoje: obdelanih cerov so
lahko prepeljali več, neredko celo dvojno količino naenkrat in zaslužek je
bil večji, ker so komitenti vračunali tudi tesarsko delo, ki so ga kmetje op-
ravili doma. S tem se je začela prva kooperacija na eni strani z graditelji
Benetk, na drugi strani s pristanišči in končno z ladjedelnicami. Prehod
iz trgovine z neobdelanim lesom na trgovino s tesanim lesom pomeni to-
rej začetek resne kooperacije, ki so jo najkasneje v drugi četrtini 18., še po-
289
