Page 291 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 291
Slovensko zaledje v kooperaciji s pomorskim ladjedelništvom
ci sv. Marko leta 1868.11 »Od Matusalema pa so naši ljudje izdelali še veli-
ko »lantin«, sta izjavila dva pripovedovalca nekoliko v šali.
»Bordonali« so naslednji kos ladje, ki so ga izdelovali v našem zaledju.
To pove izročilo v Planini, Cerknici, Begunjah na Notranjskem, v Naklem
na Gorenjskem in v vseh okoli Kočevja. V Planini pravijo »bordonalom«
tudi »bronarji«. Tako na Notranjskem kakor na Gorenjskem so pripovedo-
valci zatrdili, da so bili »bordonali« les za podlaganje. Podrobnejše klasifi-
kacije ni bilo mogoče dobiti. Značilno pa je, da navajajo zelo različne mere,
ki gredo od 6 do 35 m dolžine. Les je bil sprva »tesan«, kasneje pa »rezan« v
kvadre, ki so imeli od 30 do 46 cm debeline. Za kaj so ladjedelnice ta les ra-
bile, se pripovedovalci ne spominjajo, vendar že samo ime pove, da gre za
obdelan ladjedelniški les. Izraz, ki se je ohranil po vsej Notranjski in delu
Dolenjske, priča, da je šlo za višjo obliko kooperacije.
Ekonomsko zanimivi so bili »tavoloni« (v Planini: tavoljoni). V tem
primeru gre za ladijske pode, ki so zahtevali klan in nato obtesan les. Iz
enega debla so na primer v Planini in Rakeku naredili po dva in več »ta-
volonov«, kar je bilo »zelo gospodarno«. Dolžine, ki jih navajajo v Planini,
gredo od 6 do 13 m. Širine in debeline ni bilo mogoče zabeležiti. V vsakem
primeru gre za notranje podove ladij, zato debelina ni presegala 10 do 12
cm, širina pa je bila najbrž pod 25 cm. Prav tako so bili zanimivi »merkan-
tili«, na enem koncu ošiljeni trami, ki so jih v ladjedelnicah rabili kot zu-
nanje ogrodje. Zabeležili smo jih po vsej Notranjski. Dalje se kot zanimiv
ladjedelniški les omenjajo »madere«, nekakšni plohi, ki so morali meriti
22 cm v širino, debelina pa je znašala 7,5 cm. Dolžine pripovedovalci niso
navajali. V Planini, Rakeku, Cerknici in Begunjah pravijo pripovedovalci,
da so morale biti »madere zelo točno odrezane«. Verjetno so jih rabili za
notranje ladijske stene. Za vse tri tipe lesa navajajo pripovedovalci poda-
tek, da so jih izdelovali po merah, ki so jih vsebovali načrti.
Za jambore (v Planini, Uncu, Ivanjem selu, Sodražici in Rakeku pra-
vijo »jarblo«, v Cerknici, Begunjah, Loškem potoku, Prezidu in Blokah »ar-
bol«, v Rakitni, Naklu in Grčarevcu pa »jambor«) navajajo pripovedovalci,
da so morali biti enakomerno debelo raščeni. Les je moral biti gost, ra-
ven in močan. Če je imel nevarne grče, so ga komisarji (če je šlo za vojno
mornarico), »komisionarji« (če je šlo za trgovske ladje), logarji in inženirji
11 Prim. Annuario Marittimo 1869. Zanimivo je, da si ljudje najbolj zapomnijo imena
ladij po »grozljivih zgodovinskih« ali splošno znanih »bibljiskih osebah«. Verjetno
bomo na terenu še našli imena ladij, ki so se gradile v naših ladjedelnicah in pri ka-
terih so naši kmetje kooperirali.
291
ci sv. Marko leta 1868.11 »Od Matusalema pa so naši ljudje izdelali še veli-
ko »lantin«, sta izjavila dva pripovedovalca nekoliko v šali.
»Bordonali« so naslednji kos ladje, ki so ga izdelovali v našem zaledju.
To pove izročilo v Planini, Cerknici, Begunjah na Notranjskem, v Naklem
na Gorenjskem in v vseh okoli Kočevja. V Planini pravijo »bordonalom«
tudi »bronarji«. Tako na Notranjskem kakor na Gorenjskem so pripovedo-
valci zatrdili, da so bili »bordonali« les za podlaganje. Podrobnejše klasifi-
kacije ni bilo mogoče dobiti. Značilno pa je, da navajajo zelo različne mere,
ki gredo od 6 do 35 m dolžine. Les je bil sprva »tesan«, kasneje pa »rezan« v
kvadre, ki so imeli od 30 do 46 cm debeline. Za kaj so ladjedelnice ta les ra-
bile, se pripovedovalci ne spominjajo, vendar že samo ime pove, da gre za
obdelan ladjedelniški les. Izraz, ki se je ohranil po vsej Notranjski in delu
Dolenjske, priča, da je šlo za višjo obliko kooperacije.
Ekonomsko zanimivi so bili »tavoloni« (v Planini: tavoljoni). V tem
primeru gre za ladijske pode, ki so zahtevali klan in nato obtesan les. Iz
enega debla so na primer v Planini in Rakeku naredili po dva in več »ta-
volonov«, kar je bilo »zelo gospodarno«. Dolžine, ki jih navajajo v Planini,
gredo od 6 do 13 m. Širine in debeline ni bilo mogoče zabeležiti. V vsakem
primeru gre za notranje podove ladij, zato debelina ni presegala 10 do 12
cm, širina pa je bila najbrž pod 25 cm. Prav tako so bili zanimivi »merkan-
tili«, na enem koncu ošiljeni trami, ki so jih v ladjedelnicah rabili kot zu-
nanje ogrodje. Zabeležili smo jih po vsej Notranjski. Dalje se kot zanimiv
ladjedelniški les omenjajo »madere«, nekakšni plohi, ki so morali meriti
22 cm v širino, debelina pa je znašala 7,5 cm. Dolžine pripovedovalci niso
navajali. V Planini, Rakeku, Cerknici in Begunjah pravijo pripovedovalci,
da so morale biti »madere zelo točno odrezane«. Verjetno so jih rabili za
notranje ladijske stene. Za vse tri tipe lesa navajajo pripovedovalci poda-
tek, da so jih izdelovali po merah, ki so jih vsebovali načrti.
Za jambore (v Planini, Uncu, Ivanjem selu, Sodražici in Rakeku pra-
vijo »jarblo«, v Cerknici, Begunjah, Loškem potoku, Prezidu in Blokah »ar-
bol«, v Rakitni, Naklu in Grčarevcu pa »jambor«) navajajo pripovedovalci,
da so morali biti enakomerno debelo raščeni. Les je moral biti gost, ra-
ven in močan. Če je imel nevarne grče, so ga komisarji (če je šlo za vojno
mornarico), »komisionarji« (če je šlo za trgovske ladje), logarji in inženirji
11 Prim. Annuario Marittimo 1869. Zanimivo je, da si ljudje najbolj zapomnijo imena
ladij po »grozljivih zgodovinskih« ali splošno znanih »bibljiskih osebah«. Verjetno
bomo na terenu še našli imena ladij, ki so se gradile v naših ladjedelnicah in pri ka-
terih so naši kmetje kooperirali.
291
