Page 288 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 288
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
Izročilo potrjuje tudi druge pisne vire. Tako vemo iz virov, da je ime-
la avstrijska vojna mornarica nastavljene gozdarje, ki so skrbeli predvsem
za ladjedelski les.8 Stari ljudje na področju Trnovskega gozda se spominja-
jo »čudaka« Josipa Ressla in njegovega dela. V Čezsoči je ostal v spominu
bovški mornariški »logar« (verjetno Franc Praprotnik). Oba sta bila sre-
di 19. stol, v službi mornarice. Verjetno bomo našli spomine še na dru-
ge gozdarje mornarice tako na Primorskem, kakor na Gorenjskem in
Dolenjskem, morda pa tudi na Štajerskem. Mornariški gozdarji so ime-
li nalogo bdeti nad gozdovi, določati les za posek in skupaj z mornariški-
mi inženirji določiti mere in oblike lesenih hlodov. Da so po naših goz-
dovih hodili tudi mornariški inženirji, potrjuje izročilo v Dobravljah in
Gradnjah pri Avberju. Potemtakem se na ljudsko izročilo lahko v veliki
meri zanesemo. Mornariški gozdarji in inženirji so skrbeli tudi za les, ki
so ga potrebovale ladjedelnice, ki so gradile trgovske ladje.
Za lesno trgovino našega podeželja z ladjedelnicami pride v poštev
izročilo, ki smo ga zapisali v Povirju, Senožečah, Dobravljah, Postojni,
Planini, Ivanjem selu, Cerknici, Begunjah na Notranjskem, Rakitni pod
Krimom, na Igu in Selu pri Ljubljani, na Blokah, v Sodražici, Domžalah,
Trojanah, Vranskem, Slovenskih Konjicah, Slovenski Bistrici, Medvodah,
Radovljici, na Jezerskem in celo v Železni Kapli na Koroškem ter dru-
gih manjših krajih. Po zapisih, ki smo jih opravili, lahko v grobem loči-
mo dve obdobji lesne trgovine, tj. obdobje prirodnega ali tesanega lesa, ki
se konča z uvedbo tračnih žag, in obdobje žaganega lesa, ki se začne pro-
ti koncu 19. stoletja in traja skoraj do druge svetovne vojne. Našo lesno
trgovino lahko ločimo tudi po namembnosti, ki so jo določili prodanemu
lesu. Najstarejša je verjetno trgovina s ceri, ki jo poznamo po vsem Krasu.
Cere so rabili predvsem za podvodna dela. Zato ni čudno, da so cer upo-
rabljali za gradnjo Benetk. »Benetke stojijo na kraških hrastih« je splošni
rek v vseh kraških vaseh. Tam pa, kjer je ljudsko izročilo zabeležilo trgo-
vino pretežno s ceri, precizirajo: »Benetke stojijo na kraških cerih.« Tako
na primer v Povirju, Plešivici, Žirjah, Danah, Krepljah in Komnu. Cer so
rabili tudi pri gradnji pristanišč in za določena dela pri utvrditvi mehke-
ga ladjedelniškega terena. Sledi trgovina s hrastom. Pri tem je treba pou-
dariti, da poznajo na Krasu in po nekaterih vaseh Notranjske poleg cera
še dve vrsti hrasta. Za gnjelc ali pravi hrast, ki ga ponekje imenujejo tudi
dob, vedo vsi pripovedovalci povedati, da je primeren za gradnjo ladij, ker
ima veliko »črnave« in je odporen proti črvom. Za graden, ki ga imenuje-
8 ÖStA, KA, »Qualificationslisten der K. u. k. Kriegsmarine Offiziere und Beamte.«
288
Izročilo potrjuje tudi druge pisne vire. Tako vemo iz virov, da je ime-
la avstrijska vojna mornarica nastavljene gozdarje, ki so skrbeli predvsem
za ladjedelski les.8 Stari ljudje na področju Trnovskega gozda se spominja-
jo »čudaka« Josipa Ressla in njegovega dela. V Čezsoči je ostal v spominu
bovški mornariški »logar« (verjetno Franc Praprotnik). Oba sta bila sre-
di 19. stol, v službi mornarice. Verjetno bomo našli spomine še na dru-
ge gozdarje mornarice tako na Primorskem, kakor na Gorenjskem in
Dolenjskem, morda pa tudi na Štajerskem. Mornariški gozdarji so ime-
li nalogo bdeti nad gozdovi, določati les za posek in skupaj z mornariški-
mi inženirji določiti mere in oblike lesenih hlodov. Da so po naših goz-
dovih hodili tudi mornariški inženirji, potrjuje izročilo v Dobravljah in
Gradnjah pri Avberju. Potemtakem se na ljudsko izročilo lahko v veliki
meri zanesemo. Mornariški gozdarji in inženirji so skrbeli tudi za les, ki
so ga potrebovale ladjedelnice, ki so gradile trgovske ladje.
Za lesno trgovino našega podeželja z ladjedelnicami pride v poštev
izročilo, ki smo ga zapisali v Povirju, Senožečah, Dobravljah, Postojni,
Planini, Ivanjem selu, Cerknici, Begunjah na Notranjskem, Rakitni pod
Krimom, na Igu in Selu pri Ljubljani, na Blokah, v Sodražici, Domžalah,
Trojanah, Vranskem, Slovenskih Konjicah, Slovenski Bistrici, Medvodah,
Radovljici, na Jezerskem in celo v Železni Kapli na Koroškem ter dru-
gih manjših krajih. Po zapisih, ki smo jih opravili, lahko v grobem loči-
mo dve obdobji lesne trgovine, tj. obdobje prirodnega ali tesanega lesa, ki
se konča z uvedbo tračnih žag, in obdobje žaganega lesa, ki se začne pro-
ti koncu 19. stoletja in traja skoraj do druge svetovne vojne. Našo lesno
trgovino lahko ločimo tudi po namembnosti, ki so jo določili prodanemu
lesu. Najstarejša je verjetno trgovina s ceri, ki jo poznamo po vsem Krasu.
Cere so rabili predvsem za podvodna dela. Zato ni čudno, da so cer upo-
rabljali za gradnjo Benetk. »Benetke stojijo na kraških hrastih« je splošni
rek v vseh kraških vaseh. Tam pa, kjer je ljudsko izročilo zabeležilo trgo-
vino pretežno s ceri, precizirajo: »Benetke stojijo na kraških cerih.« Tako
na primer v Povirju, Plešivici, Žirjah, Danah, Krepljah in Komnu. Cer so
rabili tudi pri gradnji pristanišč in za določena dela pri utvrditvi mehke-
ga ladjedelniškega terena. Sledi trgovina s hrastom. Pri tem je treba pou-
dariti, da poznajo na Krasu in po nekaterih vaseh Notranjske poleg cera
še dve vrsti hrasta. Za gnjelc ali pravi hrast, ki ga ponekje imenujejo tudi
dob, vedo vsi pripovedovalci povedati, da je primeren za gradnjo ladij, ker
ima veliko »črnave« in je odporen proti črvom. Za graden, ki ga imenuje-
8 ÖStA, KA, »Qualificationslisten der K. u. k. Kriegsmarine Offiziere und Beamte.«
288
