Page 292 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 292
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
odklonili, kar je imelo za posledico ali popolno izgubo ali spremembo za
jambor namenjene hoje v druge kose ladijske opreme, morda v »merkan-
tile« ali »madere«. Mere jamborov so bile zelo različne. V Naklem navajajo
dolžine od 18 do 27 m. Samo en pripovedovalec se spominja jambora, ki je
meril nad 30 m, pa še ta je bil prodan med obema svetovnima vojnama. V
Uncu, Begunjah, Ivanjem selu in Sodražici navajajo dolžine, ki gredo do 33
m. V Cerknici, Planini, Rakeku, Grčarevcu, Prezidu in Loškem potoku se
omenjajo dolžine do 48 m. V Uncu se omenja primer jambora, ki je prese-
gel 50 m dolžine. Najzanimivejši pa je primer jambora, o katerem imamo
poročilo v Rakitni. Kmet Jože Opeka je do nedavna hranil potrdilo lad-
jarja Henrika Angela Jazbeca iz Trsta, izdano v Trstu leta 1894, da je nje-
gov oče prepeljal v Trst jambor, ki je v dolžini meril 64 m. Mera je skoraj
neverjetna, vendar navaja družinsko izročilo, da je bil na spodnjem koncu
obžgan v kvader. Na zgornjem koncu pa so mu pustili tri vršičke, »da se ne
bi kvaril ob prevozu po cesti«. Popolnoma nejasno je, kako so jambor pre-
peljali po ovinkasti cesti med Rakitno in Cerknico. Vožnje ne more obra-
zložiti niti dejstvo, da je imel voz tri preme, in da ga je vleklo do Razdrtega
8 parov konj. Vendar je ta dolga »pošast« predstavljala dogodek, ki je za-
pustil sledove v ljudske izročilu po vsej poti tja do Opčinah. Omenjajo
ga v Cerknici, na Rakeku, v Planini, v Stranah, v Malem Ubeljskem, v
Senožečah, Senadolah, Štorjah in na Opčinah. V bivši gostilni »Pri baj-
ti« nad Senadolami smo zvedeli, da je gostilničarka Rezka Franetič, te-
daj mlado dekle, to »pošast« izmerila. Z vprego vred (jambor so tu vlekli
4 pari konj) je celotna kompozicija merila; 78 m. Izročilo v Rakitni pove,
da je Jazbec povabil Rakitčane na ladjo, ki »je imela neko grdo angleško
ime«. V Senadolah in Malem Ubeljskem so povedali, da so vračajoči se
Rakitčani »pogledali globoko v kozarce« in da so »svoj podvig hvalili na
vse pretege«. Katera ladja je to bila, povedo besede o »grdem angleškem
imenu«.
To je bil vsekakor veliki bark »Beechdale«,12 ki so ga tisto leto
popravljali v ladjedelnici sv. Marko. Ta skoraj neverjetni podvig daje slu-
titi velike težave, ki so jih imeli furmani tudi s krajšimi jambori v po-
12 Prim. Annuario marittimo 1892–1911. V seznamih jadrnikov. Jazbec je bil zadnji
jadranski ladjar, ki je vztrajal pri velikih lesenih jadrnikih, njegov »Beechdale« je
bil zadnji veliki jadrnik na Jadranu. Prodan je bil leta 1910 verjetno v Turčijo. Mo-
del te ladje, ki ga hrani Pomorski muzej v Piranu je bil izdelan v Žalcu po original-
nih načrtih. Modelar mu je iz lastnih prostorskih razlogov nekoliko skrajšal jam-
bore, kar kvari izgled ladje. Vendar je kljub temu med »boljšimi« modeli, ki so bili
narejeni v slovenskem zaledju.
292
odklonili, kar je imelo za posledico ali popolno izgubo ali spremembo za
jambor namenjene hoje v druge kose ladijske opreme, morda v »merkan-
tile« ali »madere«. Mere jamborov so bile zelo različne. V Naklem navajajo
dolžine od 18 do 27 m. Samo en pripovedovalec se spominja jambora, ki je
meril nad 30 m, pa še ta je bil prodan med obema svetovnima vojnama. V
Uncu, Begunjah, Ivanjem selu in Sodražici navajajo dolžine, ki gredo do 33
m. V Cerknici, Planini, Rakeku, Grčarevcu, Prezidu in Loškem potoku se
omenjajo dolžine do 48 m. V Uncu se omenja primer jambora, ki je prese-
gel 50 m dolžine. Najzanimivejši pa je primer jambora, o katerem imamo
poročilo v Rakitni. Kmet Jože Opeka je do nedavna hranil potrdilo lad-
jarja Henrika Angela Jazbeca iz Trsta, izdano v Trstu leta 1894, da je nje-
gov oče prepeljal v Trst jambor, ki je v dolžini meril 64 m. Mera je skoraj
neverjetna, vendar navaja družinsko izročilo, da je bil na spodnjem koncu
obžgan v kvader. Na zgornjem koncu pa so mu pustili tri vršičke, »da se ne
bi kvaril ob prevozu po cesti«. Popolnoma nejasno je, kako so jambor pre-
peljali po ovinkasti cesti med Rakitno in Cerknico. Vožnje ne more obra-
zložiti niti dejstvo, da je imel voz tri preme, in da ga je vleklo do Razdrtega
8 parov konj. Vendar je ta dolga »pošast« predstavljala dogodek, ki je za-
pustil sledove v ljudske izročilu po vsej poti tja do Opčinah. Omenjajo
ga v Cerknici, na Rakeku, v Planini, v Stranah, v Malem Ubeljskem, v
Senožečah, Senadolah, Štorjah in na Opčinah. V bivši gostilni »Pri baj-
ti« nad Senadolami smo zvedeli, da je gostilničarka Rezka Franetič, te-
daj mlado dekle, to »pošast« izmerila. Z vprego vred (jambor so tu vlekli
4 pari konj) je celotna kompozicija merila; 78 m. Izročilo v Rakitni pove,
da je Jazbec povabil Rakitčane na ladjo, ki »je imela neko grdo angleško
ime«. V Senadolah in Malem Ubeljskem so povedali, da so vračajoči se
Rakitčani »pogledali globoko v kozarce« in da so »svoj podvig hvalili na
vse pretege«. Katera ladja je to bila, povedo besede o »grdem angleškem
imenu«.
To je bil vsekakor veliki bark »Beechdale«,12 ki so ga tisto leto
popravljali v ladjedelnici sv. Marko. Ta skoraj neverjetni podvig daje slu-
titi velike težave, ki so jih imeli furmani tudi s krajšimi jambori v po-
12 Prim. Annuario marittimo 1892–1911. V seznamih jadrnikov. Jazbec je bil zadnji
jadranski ladjar, ki je vztrajal pri velikih lesenih jadrnikih, njegov »Beechdale« je
bil zadnji veliki jadrnik na Jadranu. Prodan je bil leta 1910 verjetno v Turčijo. Mo-
del te ladje, ki ga hrani Pomorski muzej v Piranu je bil izdelan v Žalcu po original-
nih načrtih. Modelar mu je iz lastnih prostorskih razlogov nekoliko skrajšal jam-
bore, kar kvari izgled ladje. Vendar je kljub temu med »boljšimi« modeli, ki so bili
narejeni v slovenskem zaledju.
292
