Page 312 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 312
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
zadovoljite s podatki, ki jih že imate.« Rekla sva, da je dvom del najinega
poklica in da se s površnimi podatki ne moremo zadovoljiti. »Predvsem
nama ne gre v glavo, kako so mogli jambor peljati do Cerknice, saj je sko-
raj nemogoče z majhnimi vozili priti do tja.« Težko so mu šle besede z je-
zika, ni bil vajen takšnih nejevernežev. Končno se je odločil, da bo govo-
ril. Kakor zadnjič tudi zdaj, je malo dvignil glas in malo hudomušno rekel:
»Kar vam lahko svetujem, je to, da greste od vasi do vasi in da povpraša-
te starejše ljudi, če so od staršev kaj slišali, ali sami videli. Prepričan sem,
da se bodo našli stari ljudje, ki so vsaj slišali za naš jambor.« Opet smo se
poslovili, to pot s »kmalu nasvidenje«.
8. oktobra sem se razgledovala po Begunjah na Notranjskem. Na pra-
gu čedne stare hiše sem zagledala starko, ki je bila rojena v prejšnjem sto-
letju. Vprašala sem jo za naš jambor. Zamislila se je, potem pa s tresočo
roko popravila ruto na glavi. Z slabotnim glasom je rekla: »Ne, sama se
jambora ne spominjam. Spominjam se pa pripovedovanja starejših ljudi,
predvsem moje matere. Do vasi so ga privlekli na nekakšnih grobih sa-
neh, ki so jih privezali na kolesa. Po mojem niso bili nič drugega kot ob-
tesani plohi in trami. Pravili so, da je tisto deblo vleklo osem parov vo-
lov.« »Ne konj?« sem jo prekinila. »Volov.« — je ponovila starka, »voli so za
takšne vožnje prikladnejši. Konji so preveč poskočni. Konji so le za cesto.
No, vaška cesta je bila očiščena, le ob hišnih zidovih so bile debele blazi-
ne snega. Celo popoldne so se ljudje mučili, da so »pošast« spravili na ko-
nec vasi.« Starka je med tem pogovorom oživela. Majhne oči so ji živahno
gledale. Postavila sem še eno vprašanje: »Pa so vam kdaj povedali, koli-
ko časa so rabili od Rakitne do tukaj?« »Ja, tudi to sem slišala. Dva polna
dneva so vozili do tu. Šlo je pa kar počez po snegu. Več kot trideset mož
iz Rakitne je pomagalo, da je šlo v redu. No, od Begunj do Cerknice je šlo
lažje. Vozili so samo pol dneva. Tam so se ustavili čez noč. Še deset let po
tem dogodku so ljudje tod okoli govorili o Opekovem jamboru. Moja mati
je prav živo pripovedovala o njem. Takega debla ljudje niso nikoli več vide-
li na cesti.« Zahvalila sem se za izčrpen podatek, pozdravili sva se in od-
peljala sem proti Cerknici.
Prenočeval sem v precej mrzlem hotelu v Cerknici. Naslednji dan je
bil sončen in topel. Z vnemo sem se lotil lova na stare pripovedovalce.
Imel sem srečo! Star avstrijski mornar, ki mi je med drugim izročil neke
ladijske načrte izpred prve svetovne vojne, na vprašanje o jamboru ni ta-
koj odgovoril. Zamislil se je, glavo je malo sklonil, da bi se mu spomi-
ni prej pokazali. Nekaj trenutkov je napeto razmišljal. Nato se je dvignil
312
zadovoljite s podatki, ki jih že imate.« Rekla sva, da je dvom del najinega
poklica in da se s površnimi podatki ne moremo zadovoljiti. »Predvsem
nama ne gre v glavo, kako so mogli jambor peljati do Cerknice, saj je sko-
raj nemogoče z majhnimi vozili priti do tja.« Težko so mu šle besede z je-
zika, ni bil vajen takšnih nejevernežev. Končno se je odločil, da bo govo-
ril. Kakor zadnjič tudi zdaj, je malo dvignil glas in malo hudomušno rekel:
»Kar vam lahko svetujem, je to, da greste od vasi do vasi in da povpraša-
te starejše ljudi, če so od staršev kaj slišali, ali sami videli. Prepričan sem,
da se bodo našli stari ljudje, ki so vsaj slišali za naš jambor.« Opet smo se
poslovili, to pot s »kmalu nasvidenje«.
8. oktobra sem se razgledovala po Begunjah na Notranjskem. Na pra-
gu čedne stare hiše sem zagledala starko, ki je bila rojena v prejšnjem sto-
letju. Vprašala sem jo za naš jambor. Zamislila se je, potem pa s tresočo
roko popravila ruto na glavi. Z slabotnim glasom je rekla: »Ne, sama se
jambora ne spominjam. Spominjam se pa pripovedovanja starejših ljudi,
predvsem moje matere. Do vasi so ga privlekli na nekakšnih grobih sa-
neh, ki so jih privezali na kolesa. Po mojem niso bili nič drugega kot ob-
tesani plohi in trami. Pravili so, da je tisto deblo vleklo osem parov vo-
lov.« »Ne konj?« sem jo prekinila. »Volov.« — je ponovila starka, »voli so za
takšne vožnje prikladnejši. Konji so preveč poskočni. Konji so le za cesto.
No, vaška cesta je bila očiščena, le ob hišnih zidovih so bile debele blazi-
ne snega. Celo popoldne so se ljudje mučili, da so »pošast« spravili na ko-
nec vasi.« Starka je med tem pogovorom oživela. Majhne oči so ji živahno
gledale. Postavila sem še eno vprašanje: »Pa so vam kdaj povedali, koli-
ko časa so rabili od Rakitne do tukaj?« »Ja, tudi to sem slišala. Dva polna
dneva so vozili do tu. Šlo je pa kar počez po snegu. Več kot trideset mož
iz Rakitne je pomagalo, da je šlo v redu. No, od Begunj do Cerknice je šlo
lažje. Vozili so samo pol dneva. Tam so se ustavili čez noč. Še deset let po
tem dogodku so ljudje tod okoli govorili o Opekovem jamboru. Moja mati
je prav živo pripovedovala o njem. Takega debla ljudje niso nikoli več vide-
li na cesti.« Zahvalila sem se za izčrpen podatek, pozdravili sva se in od-
peljala sem proti Cerknici.
Prenočeval sem v precej mrzlem hotelu v Cerknici. Naslednji dan je
bil sončen in topel. Z vnemo sem se lotil lova na stare pripovedovalce.
Imel sem srečo! Star avstrijski mornar, ki mi je med drugim izročil neke
ladijske načrte izpred prve svetovne vojne, na vprašanje o jamboru ni ta-
koj odgovoril. Zamislil se je, glavo je malo sklonil, da bi se mu spomi-
ni prej pokazali. Nekaj trenutkov je napeto razmišljal. Nato se je dvignil
312
