Page 314 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 314
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
ko je skozi vas potovala tista velika pošast,« ali, »to se je zgodilo tri leta
zatem, ko so Rakitenci peljali v Trst tisto veliko leseno pošast.« Te besede
so sprožile val spominov na stara pripovedovanja. Tako je prišlo na dan
tudi to, da so morali vaščani na pomoč z voli, ker konji niso mogli speljati
klanca pred vasjo. Na dan so prišle težave, ki jih je povzročil ovinek pred
železniškim podvozom in velik padec na istem kraju. Take so pripovedo-
vali starčki v gostilni. »Več kot štirideset ljudi se je zbralo, da so jambor
odmikali od stene podvoza, da so lahko peljali na cesto proti Uncu. Nato
je šlo gladko samo s konji.« Govorice o tej leseni pošasti so v vasi trajale
še dolgo potem, ko ladje že ni bilo več. Naslednji dan smo se odpeljali v
Unec. V Uncu nismo našli pripovedovalcev. Pač pa je v Planini tedaj živel
Andrej Milavc, po poklicu in po srcu mornar. On nam je najprej povedal
svojo mornarsko zgodbo, ki je prav tako zanimiva, kakor so zgodbe vseh
mornarjev. Končno smo ga vprašali še za naš jambor. »Spominjam se pri-
povedovanja, a tudi sam sem ga videl,« je rekel. »Nisem še odrasel krilcu,
ko se je to pripetilo. Bilo je proti večeru, ko sva se z materjo vračala iz tr-
govine. Šest parov konj je vleklo ogromno deblo. Vaščani so se zbrali, da
so pomagali speljati ovinek pred vasjo. Nato se je tista reč ustavila pred
Vilharjevo gostilno. Tu so prenočili in naslednje jutro odpotovali naprej.«
»Dobro, pa saj niso mogli po ridah,« je prekinil kolega. »Seveda ne. Tudi s
konji ni šlo. Zato so v vasi najeli 8 parov volov in peljali čez Graben pro-
ti Strmici. No, tudi v Grabnu je bil težak ovinek, toda če dobro opazujete,
boste našli cestišče, ki ga seka. To je bilo zgrajeno prav za furmane z jam-
bori. Isto velja za ovinek vrh Grabna. Tudi tam je cestišče, ki ga seka. No,
vidite, tja so zapeljali. Pravili so, da so rabili iz Planine do Studenega ves
dan in še del noči. Ja, ja, speljati Graben s tisto rečjo ni bilo lahko!« Stari
mornar se je pri zadnjih besedah zagledal nekam v daljavo. Tu lahko dom-
nevamo, da so Rakitenci na vrhu Grabna spet spregli svoje konje, kajti od
tam do Studenega je šla ravna cesta. Pred Studenim so se ustavili, nakr-
mili konje in se odpočili čez noč v eni od tamkajšnjih gostiln.
Naslednji dan sem korakala proti Studenemu. Bil je lep jesenski dan
in po poti sem občudovala naravo. Gozdovi in grmičevje so se mi pokaza-
li v nov obleki, ki je vsebovala vso mavrično lestvico barv, od rdeče, preko
rumene do vijoličaste. Dih gozda, je bil topel in dišeč. Ptičja gnezda so se
izpraznila in petje je postalo drugačno, bolj polno, bolj melodiozno. Solo
pevci so leno počivali na soncu. Cvetlice so izgubile svoje cvetne lističe,
trava je postala sivo-zelena. Tudi divji golob je grulil drugače kot spomla-
di. Narava se je poslavljala in se pripravljala na zimsko spanje. Pogled se
314
ko je skozi vas potovala tista velika pošast,« ali, »to se je zgodilo tri leta
zatem, ko so Rakitenci peljali v Trst tisto veliko leseno pošast.« Te besede
so sprožile val spominov na stara pripovedovanja. Tako je prišlo na dan
tudi to, da so morali vaščani na pomoč z voli, ker konji niso mogli speljati
klanca pred vasjo. Na dan so prišle težave, ki jih je povzročil ovinek pred
železniškim podvozom in velik padec na istem kraju. Take so pripovedo-
vali starčki v gostilni. »Več kot štirideset ljudi se je zbralo, da so jambor
odmikali od stene podvoza, da so lahko peljali na cesto proti Uncu. Nato
je šlo gladko samo s konji.« Govorice o tej leseni pošasti so v vasi trajale
še dolgo potem, ko ladje že ni bilo več. Naslednji dan smo se odpeljali v
Unec. V Uncu nismo našli pripovedovalcev. Pač pa je v Planini tedaj živel
Andrej Milavc, po poklicu in po srcu mornar. On nam je najprej povedal
svojo mornarsko zgodbo, ki je prav tako zanimiva, kakor so zgodbe vseh
mornarjev. Končno smo ga vprašali še za naš jambor. »Spominjam se pri-
povedovanja, a tudi sam sem ga videl,« je rekel. »Nisem še odrasel krilcu,
ko se je to pripetilo. Bilo je proti večeru, ko sva se z materjo vračala iz tr-
govine. Šest parov konj je vleklo ogromno deblo. Vaščani so se zbrali, da
so pomagali speljati ovinek pred vasjo. Nato se je tista reč ustavila pred
Vilharjevo gostilno. Tu so prenočili in naslednje jutro odpotovali naprej.«
»Dobro, pa saj niso mogli po ridah,« je prekinil kolega. »Seveda ne. Tudi s
konji ni šlo. Zato so v vasi najeli 8 parov volov in peljali čez Graben pro-
ti Strmici. No, tudi v Grabnu je bil težak ovinek, toda če dobro opazujete,
boste našli cestišče, ki ga seka. To je bilo zgrajeno prav za furmane z jam-
bori. Isto velja za ovinek vrh Grabna. Tudi tam je cestišče, ki ga seka. No,
vidite, tja so zapeljali. Pravili so, da so rabili iz Planine do Studenega ves
dan in še del noči. Ja, ja, speljati Graben s tisto rečjo ni bilo lahko!« Stari
mornar se je pri zadnjih besedah zagledal nekam v daljavo. Tu lahko dom-
nevamo, da so Rakitenci na vrhu Grabna spet spregli svoje konje, kajti od
tam do Studenega je šla ravna cesta. Pred Studenim so se ustavili, nakr-
mili konje in se odpočili čez noč v eni od tamkajšnjih gostiln.
Naslednji dan sem korakala proti Studenemu. Bil je lep jesenski dan
in po poti sem občudovala naravo. Gozdovi in grmičevje so se mi pokaza-
li v nov obleki, ki je vsebovala vso mavrično lestvico barv, od rdeče, preko
rumene do vijoličaste. Dih gozda, je bil topel in dišeč. Ptičja gnezda so se
izpraznila in petje je postalo drugačno, bolj polno, bolj melodiozno. Solo
pevci so leno počivali na soncu. Cvetlice so izgubile svoje cvetne lističe,
trava je postala sivo-zelena. Tudi divji golob je grulil drugače kot spomla-
di. Narava se je poslavljala in se pripravljala na zimsko spanje. Pogled se
314
