Page 67 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 67
Vloga furmanstva pri rekrutiranju prostovoljnega kadra avstrijske mornarice ...
li v mornarico kot mladeniči palube, stroja ali krmila. Konservativni slo-
venski, pa tudi nemški, češki in madžarski kmetje, mali obrtniki ali ura-
dniki so rajši zaupali svoje otroke furmanom kot pa železnici. »Furman
je bil živ človek, vlak pa brezdušen stroj,« je rekel pripovedovalec iz Ptuja.
Podobno smo zapisali tudi v Šentilju in Celju. Skupaj z otrokom so starši
izročili furmanu »popotnjo« za oba. Furman je skrbel, da je imel deček to-
plo juho in mleko za zajtrk. Po izročilu, ki smo ga zapisali na Vranskem,
Trojanah, Planini in Senožečah, so furmani »zgledno skrbeli za svoje va-
rovance«. Pripravili so jim primerno ležišče (slama, pogrnjena s »celtno«),
jih pokrivali s plašči ali z odejami in sploh skrbeli, da ni prišlo do kakšne-
ga prehlada ali bolezni. Na splošno lahko rečemo, da je vsak furman od
dečkovega doma do mornariške rekrutne baze bodočemu mornarju na-
domeščal očeta. Celo furmani, ki so navadno »zelo radi pogledali v koza-
rec«, so se ob takšnih priložnostih izkazali in se iz obzirnosti do dečkov
vzdržali pitja. Takšna potovanja so bila sicer dolgotrajnejša od potovanja
z železnico, saj so trajala po nekaj dolgih dni, vendar prijetnejša in varnej-
ša, ker so potekala »skoraj v družinskem krogu«.
Le redki Slovenci so se na končni postaji ustrašili morja in se odločili
za vrnitev. Če so se odločili za morje, so na njem tudi ostali. To velja še po-
sebej za Štajerce, pri katerih nismo zabeležili nobenega primera vrnitve.
Kako pogosto so se bodoči mornarji peljali v Trst z našimi furma-
ni, ve povedati izročilo v Trojanah in Senadolah. V Trojanah smo zabele-
žili, da so bila takšna potovanja »zelo pogosta«. Največ odraslih fantov je
potovalo v mornarico v mesecih juniju, septembru in oktobru. V teh me-
secih so jih našteli dnevno tudi po deset. Izročilo v Senadolah dodaja, da
so posamezni dečki, ki so se odločili služiti kot mladeniči palube, stroja
in krmila, potovali skozi vse leto. Redkokdaj so zabeležili več kot po dva
skupaj z enim furmanom. Gotovo je, da niso bili vsi Slovenci. Izročilo v
Konjicah in Senožečah priča, da so tako potovali tudi Nemci, Madžari
in Čehi. Seveda so le-te vozili večinoma nemški in madžarski furmani.
Pogosto pa so jih na preprežnih postajah izročili v varstvo slovenskim
furmanom, s katerimi so nadaljevali potovanje. Iz tega sklepamo, da so
bila takšna potovanja brezplačna ali skoraj brezplačna. Bodoči mornarji
in dečki so bili furmanom dobrodošla družba na dolgem in utrudljivem
potovanju do morja.
Iz vsega tega izhaja, da so bili furmani raznih narodnosti sporazum-
ni v tem, da je treba mornarici pripomoči do dobrega prostovoljskega ka-
dra. Po pogostnosti napredovanj kaže celo, da so zbirali inteligentne ot-
67
li v mornarico kot mladeniči palube, stroja ali krmila. Konservativni slo-
venski, pa tudi nemški, češki in madžarski kmetje, mali obrtniki ali ura-
dniki so rajši zaupali svoje otroke furmanom kot pa železnici. »Furman
je bil živ človek, vlak pa brezdušen stroj,« je rekel pripovedovalec iz Ptuja.
Podobno smo zapisali tudi v Šentilju in Celju. Skupaj z otrokom so starši
izročili furmanu »popotnjo« za oba. Furman je skrbel, da je imel deček to-
plo juho in mleko za zajtrk. Po izročilu, ki smo ga zapisali na Vranskem,
Trojanah, Planini in Senožečah, so furmani »zgledno skrbeli za svoje va-
rovance«. Pripravili so jim primerno ležišče (slama, pogrnjena s »celtno«),
jih pokrivali s plašči ali z odejami in sploh skrbeli, da ni prišlo do kakšne-
ga prehlada ali bolezni. Na splošno lahko rečemo, da je vsak furman od
dečkovega doma do mornariške rekrutne baze bodočemu mornarju na-
domeščal očeta. Celo furmani, ki so navadno »zelo radi pogledali v koza-
rec«, so se ob takšnih priložnostih izkazali in se iz obzirnosti do dečkov
vzdržali pitja. Takšna potovanja so bila sicer dolgotrajnejša od potovanja
z železnico, saj so trajala po nekaj dolgih dni, vendar prijetnejša in varnej-
ša, ker so potekala »skoraj v družinskem krogu«.
Le redki Slovenci so se na končni postaji ustrašili morja in se odločili
za vrnitev. Če so se odločili za morje, so na njem tudi ostali. To velja še po-
sebej za Štajerce, pri katerih nismo zabeležili nobenega primera vrnitve.
Kako pogosto so se bodoči mornarji peljali v Trst z našimi furma-
ni, ve povedati izročilo v Trojanah in Senadolah. V Trojanah smo zabele-
žili, da so bila takšna potovanja »zelo pogosta«. Največ odraslih fantov je
potovalo v mornarico v mesecih juniju, septembru in oktobru. V teh me-
secih so jih našteli dnevno tudi po deset. Izročilo v Senadolah dodaja, da
so posamezni dečki, ki so se odločili služiti kot mladeniči palube, stroja
in krmila, potovali skozi vse leto. Redkokdaj so zabeležili več kot po dva
skupaj z enim furmanom. Gotovo je, da niso bili vsi Slovenci. Izročilo v
Konjicah in Senožečah priča, da so tako potovali tudi Nemci, Madžari
in Čehi. Seveda so le-te vozili večinoma nemški in madžarski furmani.
Pogosto pa so jih na preprežnih postajah izročili v varstvo slovenskim
furmanom, s katerimi so nadaljevali potovanje. Iz tega sklepamo, da so
bila takšna potovanja brezplačna ali skoraj brezplačna. Bodoči mornarji
in dečki so bili furmanom dobrodošla družba na dolgem in utrudljivem
potovanju do morja.
Iz vsega tega izhaja, da so bili furmani raznih narodnosti sporazum-
ni v tem, da je treba mornarici pripomoči do dobrega prostovoljskega ka-
dra. Po pogostnosti napredovanj kaže celo, da so zbirali inteligentne ot-
67
