Page 65 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 65
Vloga furmanstva pri rekrutiranju prostovoljnega kadra avstrijske mornarice ...
krite šupe za vozove ter vse drugo, kar je spadalo k varnemu počitku. Na
takšnih postajah so se furmani ustavili, se okrepčali in ponekje tudi pre-
spali. Gostilničarjevo osebje je medtem poskrbelo za konje ali drugo vpre-
žno živino.
Druga ugotovitev, ki nam jo omogoča izročilo, je v tem, da so bili
furmani čudoviti pripovedovalci. V Vranskem, Konjicah, Slovenski
Bistrici, Ormožu in Dravogradu, da omenim samo štajerske kraje,12 smo
zabeležili, da se je včasih zbralo v gostilniških prostorih po več furma-
nov, ki so se odločili prespati. Ob večerih so pripovedovali svoje doživ-
ljaje na cestah. Pravili so o cestnih roparjih, o lučkah, ki naj bi spremljale
furmanske vozove v nočnih urah, o hudičevem vozu (Šembilji) in o mar-
sikateri drugi nevšečnosti. Toda pozornost poslušalcev so pritegnili s pri-
povedmi o življenju v Trstu in na Reki, o ladjedelnicah, ki so gradile ladje,
»ki bi lahko spravile v svoj trup na tisoče in stotisoče mernikov žita«, ka-
kor je dejal pripovedovalec iz Polskave. Pripovedovalci so radi prisluhnili
tudi zgodbam o morju, katerega širjave je bilo težko opisati. Dalje so pris-
luhnili opisom izkrcavanja in vkrcavanja ladij, opisom palač velikih po-
morskih družb in bogatih ladjarjev. Posebno privlačno je bilo pripovedo-
vanje o življenju pomorskih častnikov in mornarjev. Vse to je bilo za naše
ljudi po eni strani nerazumljivo, po drugi strani pa neverjetno in obenem
neizmerno vabljivo. V dobi avtomobilizma in intenzivnega kamionskega
prometa si le težko predstavljamo, s kakšno pozornostjo so naši »konti-
nentalni« poslušalci sprejemali takšne pripovedi. »Mladina je imela več-
ja ušesa kot glave,« je rekel star pripovedovalec iz Vranskega. Po drugi
strani pa so furmani pripovedovali o tovorih svojih notranjskih in pri-
morskih kolegov. Govor je bil o jamborih, »ki so še enkrat večji od vaške-
ga zvonika«, o vozovih, natovorjenih z orjaškimi hrasti in ceri in podob-
no. Vse to so naši furmani vozili iz kraja izdelovanja v Trst ali na Reko.
Tretje, kar lahko izluščimo iz ljudskega izročila, je to, da so bili furma-
ni dobri pevci in da so od morja v notranjost širili med drugim tudi našo
pomorsko pesem. Motivi, kot so »Barčica«, »Pojdi z menoj«, »Izgubljeni
Luka« in drugi podobni, so tako rekoč »ostali v ušesih« in se razširi-
li tudi med kontinentalno prebivalstvo. Vse to je razburkalo fantazijo.
Marsikateri mladenič si je želel videti vse to, izkusiti tisto drugačno živ-
ljenje, o katerem so pripovedovali furmani. Furmansko pripovedovanje
12 Za vse podatke ljudskega izročila prim. posamezna poročila o terenskem delu Po-
morskega muzeja »S. Mašera« v Piranu od leta 1964 do 1977.
65
krite šupe za vozove ter vse drugo, kar je spadalo k varnemu počitku. Na
takšnih postajah so se furmani ustavili, se okrepčali in ponekje tudi pre-
spali. Gostilničarjevo osebje je medtem poskrbelo za konje ali drugo vpre-
žno živino.
Druga ugotovitev, ki nam jo omogoča izročilo, je v tem, da so bili
furmani čudoviti pripovedovalci. V Vranskem, Konjicah, Slovenski
Bistrici, Ormožu in Dravogradu, da omenim samo štajerske kraje,12 smo
zabeležili, da se je včasih zbralo v gostilniških prostorih po več furma-
nov, ki so se odločili prespati. Ob večerih so pripovedovali svoje doživ-
ljaje na cestah. Pravili so o cestnih roparjih, o lučkah, ki naj bi spremljale
furmanske vozove v nočnih urah, o hudičevem vozu (Šembilji) in o mar-
sikateri drugi nevšečnosti. Toda pozornost poslušalcev so pritegnili s pri-
povedmi o življenju v Trstu in na Reki, o ladjedelnicah, ki so gradile ladje,
»ki bi lahko spravile v svoj trup na tisoče in stotisoče mernikov žita«, ka-
kor je dejal pripovedovalec iz Polskave. Pripovedovalci so radi prisluhnili
tudi zgodbam o morju, katerega širjave je bilo težko opisati. Dalje so pris-
luhnili opisom izkrcavanja in vkrcavanja ladij, opisom palač velikih po-
morskih družb in bogatih ladjarjev. Posebno privlačno je bilo pripovedo-
vanje o življenju pomorskih častnikov in mornarjev. Vse to je bilo za naše
ljudi po eni strani nerazumljivo, po drugi strani pa neverjetno in obenem
neizmerno vabljivo. V dobi avtomobilizma in intenzivnega kamionskega
prometa si le težko predstavljamo, s kakšno pozornostjo so naši »konti-
nentalni« poslušalci sprejemali takšne pripovedi. »Mladina je imela več-
ja ušesa kot glave,« je rekel star pripovedovalec iz Vranskega. Po drugi
strani pa so furmani pripovedovali o tovorih svojih notranjskih in pri-
morskih kolegov. Govor je bil o jamborih, »ki so še enkrat večji od vaške-
ga zvonika«, o vozovih, natovorjenih z orjaškimi hrasti in ceri in podob-
no. Vse to so naši furmani vozili iz kraja izdelovanja v Trst ali na Reko.
Tretje, kar lahko izluščimo iz ljudskega izročila, je to, da so bili furma-
ni dobri pevci in da so od morja v notranjost širili med drugim tudi našo
pomorsko pesem. Motivi, kot so »Barčica«, »Pojdi z menoj«, »Izgubljeni
Luka« in drugi podobni, so tako rekoč »ostali v ušesih« in se razširi-
li tudi med kontinentalno prebivalstvo. Vse to je razburkalo fantazijo.
Marsikateri mladenič si je želel videti vse to, izkusiti tisto drugačno živ-
ljenje, o katerem so pripovedovali furmani. Furmansko pripovedovanje
12 Za vse podatke ljudskega izročila prim. posamezna poročila o terenskem delu Po-
morskega muzeja »S. Mašera« v Piranu od leta 1964 do 1977.
65
