Page 89 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 89
Vloga gorenjsko-koroške prometne pahljače pri rekrutiranju pomorskega kadra v preteklosti ...
rico je posebno vplivalo pripovedovanje o lepih in močnih vojnih ladjah,
ki so se pogosto pokazale tudi v Trstu in so jih vsaj nekateri furmani prav
dobro poznali.
Dalje lahko iz ljudskega izročila povzamemo, da so bili furmani dob-
ri pevci. To velja še posebej za Korošce, »ki jim vsaka melodija tiči v ušesih
že od rojstva«. Tako je gotovo, da so širili pomorsko pesem od morja v not-
ranjost. Romantični motivi, kakor so »Barčica«, »Pojdi z menoj«, »Zaplula
je barčica moja« in druge so se kaj rade »oprijele spomina« in se razširile
med gorjance, ki so jih peli skupaj s svojimi romantičnimi motivi.
Furmanskemu pripovedovanju se je marsikdaj pridružilo tudi pri-
povedovanje voznikov poštnih, potniških in luksusnih kočij, ki so ime-
li svoje postojanke v furmanskih gostilnah. K temu so kdaj pa kdaj pris-
topili še domači gozdarji s svojimi gosti iz mornarice. To je imelo uspeh.
Marsikateri mladenič se je odločil in se prijavil za prostovoljca v morna-
rici. Marsikateri oče je – želeč svojemu »drugo ali tretjerojencu boljše živ-
ljenje« – zaprosil furmana, da bi ga odpeljal do Trsta ali Reke. Tako so
furmanske pripovedi in pomorske pesmi odločale o usodi marsikoga, ki
je bil tako ali drugače namenjen iskati svoj kruh izven domačega posestva
ali domačega kraja.
Vosek, zakovice, profilirano železo, železni odlitki, jadrovina, kože,
les, živilski artikli in drugo, vse to je šlo tudi v vojno mornarico. Do izgra-
dnje gorenjske železnice, pogosto pa tudi kasneje, so to blago prevažali
furmani. Tako so se seznanili z mornariškimi komisarji in marsikaterim
rekrutacijskim oficirjem. Tako lahko upravičeno rečemo, da so furma-
ni propagirali vojno pomorstvo pod vplivom oficirjev in uradnikov voj-
ne mornarice. Na Štajerskem in Notranjskem smo zapisali, da »so slika-
li vojno mornarico v najlepših barvah«, da so govorili o »potovanjih okoli
sveta«, o »spoznavanju dežel in ljudstev« in o »dohodkih«, ki jih je obeta-
la vojna mornarica. Ker so o težavah pomorskega poklica, o nesrečah in
brodolomih govorili mnogo manj, je razumljivo, da so hoteli dati svojemu
propagandnemu pripovedovanju težo s poudarjanjem pozitivnih stra-
ni vojnega pomorstva. Mnogokrat je uspevalo, ker je bilo pripovedova-
nje »tako neizmerno vabljivo«, smo zapisali pri pripovedovalki v Železni
Kapli. »Najbrž se je plemenita Baillonova mama zato odločila, da je zau-
pala svojega sina furmanu!« To je povedala ista pripovedovalka. Dogodek
sam pa je iz leta 1918, ko je Wolfgang Hugo Baillon odpotoval v mornari-
co kot oficirski aspirant. Imel je 20 let.
89
rico je posebno vplivalo pripovedovanje o lepih in močnih vojnih ladjah,
ki so se pogosto pokazale tudi v Trstu in so jih vsaj nekateri furmani prav
dobro poznali.
Dalje lahko iz ljudskega izročila povzamemo, da so bili furmani dob-
ri pevci. To velja še posebej za Korošce, »ki jim vsaka melodija tiči v ušesih
že od rojstva«. Tako je gotovo, da so širili pomorsko pesem od morja v not-
ranjost. Romantični motivi, kakor so »Barčica«, »Pojdi z menoj«, »Zaplula
je barčica moja« in druge so se kaj rade »oprijele spomina« in se razširile
med gorjance, ki so jih peli skupaj s svojimi romantičnimi motivi.
Furmanskemu pripovedovanju se je marsikdaj pridružilo tudi pri-
povedovanje voznikov poštnih, potniških in luksusnih kočij, ki so ime-
li svoje postojanke v furmanskih gostilnah. K temu so kdaj pa kdaj pris-
topili še domači gozdarji s svojimi gosti iz mornarice. To je imelo uspeh.
Marsikateri mladenič se je odločil in se prijavil za prostovoljca v morna-
rici. Marsikateri oče je – želeč svojemu »drugo ali tretjerojencu boljše živ-
ljenje« – zaprosil furmana, da bi ga odpeljal do Trsta ali Reke. Tako so
furmanske pripovedi in pomorske pesmi odločale o usodi marsikoga, ki
je bil tako ali drugače namenjen iskati svoj kruh izven domačega posestva
ali domačega kraja.
Vosek, zakovice, profilirano železo, železni odlitki, jadrovina, kože,
les, živilski artikli in drugo, vse to je šlo tudi v vojno mornarico. Do izgra-
dnje gorenjske železnice, pogosto pa tudi kasneje, so to blago prevažali
furmani. Tako so se seznanili z mornariškimi komisarji in marsikaterim
rekrutacijskim oficirjem. Tako lahko upravičeno rečemo, da so furma-
ni propagirali vojno pomorstvo pod vplivom oficirjev in uradnikov voj-
ne mornarice. Na Štajerskem in Notranjskem smo zapisali, da »so slika-
li vojno mornarico v najlepših barvah«, da so govorili o »potovanjih okoli
sveta«, o »spoznavanju dežel in ljudstev« in o »dohodkih«, ki jih je obeta-
la vojna mornarica. Ker so o težavah pomorskega poklica, o nesrečah in
brodolomih govorili mnogo manj, je razumljivo, da so hoteli dati svojemu
propagandnemu pripovedovanju težo s poudarjanjem pozitivnih stra-
ni vojnega pomorstva. Mnogokrat je uspevalo, ker je bilo pripovedova-
nje »tako neizmerno vabljivo«, smo zapisali pri pripovedovalki v Železni
Kapli. »Najbrž se je plemenita Baillonova mama zato odločila, da je zau-
pala svojega sina furmanu!« To je povedala ista pripovedovalka. Dogodek
sam pa je iz leta 1918, ko je Wolfgang Hugo Baillon odpotoval v mornari-
co kot oficirski aspirant. Imel je 20 let.
89
