Page 90 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 90
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
Imamo torej vso pravico reči, da je bila propaganda, ki so jo furma-
ni kdaj pa kdaj s pomočjo gozdarjev in komisarjev opravili za rekrutacijo
vojnopomorskega pa tudi drugega pomorskega kadra, neprecenljivega po-
mena. Le tako je mornarica lahko dosegla stalen dotok prostovoljcev, ki
so prihajali tako iz krajev ob glavnih kakor iz krajev ob stranskih cestah,
ki so služile furmanskemu prometu. Opazimo pa še drugo vlogo, ki so jo
imeli furmani pri rekrutiranju mornariškega kadra. Navadno so se vpisa-
ni prostovoljci dogovorili s furmani, prisedli na njihove vozove in z njimi
potovali do Trsta ali Reke, tj. do rekrutacijskih oficirjev, ki so jih napotili
v vojne enote. Konservativni slovenski in nemški kmetje in mali obrtni-
ki so tudi dečke, ki so potovali v mornarico kot mladeniči palube, stro-
ja in krmila, rajši zaupali furmanom kot pa potniškim kočijam. Izročilo
v Železni Kapli, Velikovcu in Dobrli vasi trdi, da ni šlo toliko zaradi stro-
škov kočije, kolikor za to, da so furmani bolje poskrbeli za dečke, kot je to
mogel storiti kočijaž. Zanimivo je, da so tudi furmani, ki so bili vdani pi-
jači, opustili svojo razvado, ko so prevažali omenjene dečke. Lahko celo
z izročilom trdimo, da so zanje dobro preskrbeli. Jamčili so varen prevoz
in z njimi delili »popotnjo«. Utrujene in zaspane dečke so spravili na pri-
merno ležišče in jih pokrili s plašči in odejami. Bedeli so nad njimi, kakor
bi resnično predstavljali starše. Etape vožnje so si razdelili tako, da so v
največjih furmanskih centrih poskrbeli za toplo juho, mleko ali kakšno
brezalkoholno pijačo. Zato lahko rečemo, da so bili furmani vredni zau-
panja staršev. Nismo zabeležili primera, da bi pripovedovalci v tem pog-
ledu omalovaževali ali slabo sodili o tej furmanski dejavnosti. Iz tega iz-
haja, da je bilo zaupanje staršev upravičeno. Jasno tudi vidimo, da si tega
zaupanja niso želeli zapraviti. O tem izročilo ne dopušča niti najmanjše-
ga dvoma.
Na vprašanje o pogostnosti takšnih prevozov s Koroške in Gorenjske
smo dobili le splošen odgovor, da niso bili zelo pogosti. Če pomislimo,
da je v 90 letih od 1812 do 1902 odšlo v mornarico okroglo 3600 starešin
in mornarjev, tj. v celotnem obdobju poprečno 40 na leto, takšni prevo-
zi res niso bili pogosti. Pogostejši so bili v juniju in septembru (razen se-
veda vojnih let), tj. v pravih rekrutacijskih mesecih. Računati pa mora-
mo tudi s tem, da se je velika večina bodočih oficirjev peljala s kočijami
in kasneje z železnico. Gotovo je tudi dobršen odstotek mornarjev izbral
to pot. Tako lahko domnevamo, da so gorenjski in koroški furmani pre-
peljali na morje okoli 60 % obravnavanega kadra, kar pomeni okoli 30 na
leto. To sicer ne pomeni mnogo, vendar če podatke prenesemo na celot-
90
Imamo torej vso pravico reči, da je bila propaganda, ki so jo furma-
ni kdaj pa kdaj s pomočjo gozdarjev in komisarjev opravili za rekrutacijo
vojnopomorskega pa tudi drugega pomorskega kadra, neprecenljivega po-
mena. Le tako je mornarica lahko dosegla stalen dotok prostovoljcev, ki
so prihajali tako iz krajev ob glavnih kakor iz krajev ob stranskih cestah,
ki so služile furmanskemu prometu. Opazimo pa še drugo vlogo, ki so jo
imeli furmani pri rekrutiranju mornariškega kadra. Navadno so se vpisa-
ni prostovoljci dogovorili s furmani, prisedli na njihove vozove in z njimi
potovali do Trsta ali Reke, tj. do rekrutacijskih oficirjev, ki so jih napotili
v vojne enote. Konservativni slovenski in nemški kmetje in mali obrtni-
ki so tudi dečke, ki so potovali v mornarico kot mladeniči palube, stro-
ja in krmila, rajši zaupali furmanom kot pa potniškim kočijam. Izročilo
v Železni Kapli, Velikovcu in Dobrli vasi trdi, da ni šlo toliko zaradi stro-
škov kočije, kolikor za to, da so furmani bolje poskrbeli za dečke, kot je to
mogel storiti kočijaž. Zanimivo je, da so tudi furmani, ki so bili vdani pi-
jači, opustili svojo razvado, ko so prevažali omenjene dečke. Lahko celo
z izročilom trdimo, da so zanje dobro preskrbeli. Jamčili so varen prevoz
in z njimi delili »popotnjo«. Utrujene in zaspane dečke so spravili na pri-
merno ležišče in jih pokrili s plašči in odejami. Bedeli so nad njimi, kakor
bi resnično predstavljali starše. Etape vožnje so si razdelili tako, da so v
največjih furmanskih centrih poskrbeli za toplo juho, mleko ali kakšno
brezalkoholno pijačo. Zato lahko rečemo, da so bili furmani vredni zau-
panja staršev. Nismo zabeležili primera, da bi pripovedovalci v tem pog-
ledu omalovaževali ali slabo sodili o tej furmanski dejavnosti. Iz tega iz-
haja, da je bilo zaupanje staršev upravičeno. Jasno tudi vidimo, da si tega
zaupanja niso želeli zapraviti. O tem izročilo ne dopušča niti najmanjše-
ga dvoma.
Na vprašanje o pogostnosti takšnih prevozov s Koroške in Gorenjske
smo dobili le splošen odgovor, da niso bili zelo pogosti. Če pomislimo,
da je v 90 letih od 1812 do 1902 odšlo v mornarico okroglo 3600 starešin
in mornarjev, tj. v celotnem obdobju poprečno 40 na leto, takšni prevo-
zi res niso bili pogosti. Pogostejši so bili v juniju in septembru (razen se-
veda vojnih let), tj. v pravih rekrutacijskih mesecih. Računati pa mora-
mo tudi s tem, da se je velika večina bodočih oficirjev peljala s kočijami
in kasneje z železnico. Gotovo je tudi dobršen odstotek mornarjev izbral
to pot. Tako lahko domnevamo, da so gorenjski in koroški furmani pre-
peljali na morje okoli 60 % obravnavanega kadra, kar pomeni okoli 30 na
leto. To sicer ne pomeni mnogo, vendar če podatke prenesemo na celot-
90
