Page 88 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 88
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
znavanjem krajev lahko nudijo tako vojni kakor tudi trgovski mornarici.
Takšne pogovore so poslušali tudi v gostilni sedeči domačini in marsik-
daj, posebno če je pogovor obetal posel, napeli ušesa. To dejstvo dokazu-
je, da je bil določen del furmanov v zaupniškem odnosu do mornarice in
da so se komisarji za svoje poslovne zveze z zaledjem obračali tudi nanje.
Tretje, kar lahko izluščimo iz ljudskega izročila, je dejstvo, da so bili
furmani dobri pripovedovalci. To smo ugotovili tako na Štajerskem ka-
kor na Dolenjskem, Gorenjskem in Koroškem. Izročilo v Naklem, Trzinu,
Jezerskem, Železni Kapli, Radovljici, Kranju in Škofji Loki ter Kamniku
trdi, da se je včasih v gostilniških prostorih zbralo po več furmanov, ki
so se odločili za večurni počitek ali za prenočitev. Ob večerih so se pogo-
varjali o vsem, kar so doživljali na cestah. Govorili so o nevarnostih, o ce-
stnih razbojnikih, o prividih, ko so vozili ponoči s Šilcem ali dvema pre-
več pod kapo, o pravljicah, ki so jih slišali po gostilnah itd. Toda kar je
vzbujalo največjo pozornost poslušalcev, so bile pripovedi o Trstu in delo-
ma Reki. Opisi »velikanskih« palač, kjer je delalo več ljudi, »kakor jih zmo-
re vsaka gorenjska vas«, so seveda pritegnili pozornost. Isto velja za opise
širokih in živahnih tržaških ulic z živim trgovskim vrvežem.
Še večjo pozornost so doživeli opisi vrveža v pristaniščih, vkrcavanja
in izkrcavanja ladij ter živi opisi ladjedelniških žerjavov, ki so dvigali na
tone blaga. Prav tako zanimivi so bili opisi ladjedelnic, ki so jih poznali
tisti furmani, ki so tja vozili les, jadrovino, železo in vosek. Ljudi je zani-
malo živo delo na ladjah, ki so lahko vkrcale »tisoče ton tovora«. Zgodbe o
morju in mornarjih so prav tako pritegovale pozornost poslušalcev, pred-
vsem mladine. Ce smo na Štajerskem zapisali, da je imela ob poslušanju
vsega tega mladina »večja ušesa kot glave«, lahko za Gorenjsko zapišemo,
kar je rekla pripovedovalka iz Naklega: »Mladeniče so bila sama ušesa!«
Za Koroško pa je pripovedovalka iz Dobrle vasi povedala, da so »mladini
kar vidno rasla ušesa« ob poslušanju furmanskih zgodb. Ko pa so furmani
pripovedovali o tovorih svojih notranjskih in primorskih kolegov, tj.
»o jamborih, ki so skoraj še enkrat večji od tistih, ki so jih sekali na
Jelovici«, ali o vozovih, ki so bili »natovorjeni z velikanskimi hrastovimi
in Cerovimi hlodi«, ki so jih raztovarjali v ladjedelnicah, so pozornost
poslušalcev tako napeli, da se je marsikateri mladec na tihem že »odločil
potovati, videti in poskusiti«, kot je rekel star mornar iz Jesenic. To je še
bolj učinkovalo, če so pripovedovali o velikih čezoceankah iz železa ali o
velikih in lepih jadrnikih, ki so še ob koncu 19. stoletja kdaj pa kdaj raz-
vili svoja jadra v starem tržaškem pristanišču. Na odhod v vojno morna-
88
znavanjem krajev lahko nudijo tako vojni kakor tudi trgovski mornarici.
Takšne pogovore so poslušali tudi v gostilni sedeči domačini in marsik-
daj, posebno če je pogovor obetal posel, napeli ušesa. To dejstvo dokazu-
je, da je bil določen del furmanov v zaupniškem odnosu do mornarice in
da so se komisarji za svoje poslovne zveze z zaledjem obračali tudi nanje.
Tretje, kar lahko izluščimo iz ljudskega izročila, je dejstvo, da so bili
furmani dobri pripovedovalci. To smo ugotovili tako na Štajerskem ka-
kor na Dolenjskem, Gorenjskem in Koroškem. Izročilo v Naklem, Trzinu,
Jezerskem, Železni Kapli, Radovljici, Kranju in Škofji Loki ter Kamniku
trdi, da se je včasih v gostilniških prostorih zbralo po več furmanov, ki
so se odločili za večurni počitek ali za prenočitev. Ob večerih so se pogo-
varjali o vsem, kar so doživljali na cestah. Govorili so o nevarnostih, o ce-
stnih razbojnikih, o prividih, ko so vozili ponoči s Šilcem ali dvema pre-
več pod kapo, o pravljicah, ki so jih slišali po gostilnah itd. Toda kar je
vzbujalo največjo pozornost poslušalcev, so bile pripovedi o Trstu in delo-
ma Reki. Opisi »velikanskih« palač, kjer je delalo več ljudi, »kakor jih zmo-
re vsaka gorenjska vas«, so seveda pritegnili pozornost. Isto velja za opise
širokih in živahnih tržaških ulic z živim trgovskim vrvežem.
Še večjo pozornost so doživeli opisi vrveža v pristaniščih, vkrcavanja
in izkrcavanja ladij ter živi opisi ladjedelniških žerjavov, ki so dvigali na
tone blaga. Prav tako zanimivi so bili opisi ladjedelnic, ki so jih poznali
tisti furmani, ki so tja vozili les, jadrovino, železo in vosek. Ljudi je zani-
malo živo delo na ladjah, ki so lahko vkrcale »tisoče ton tovora«. Zgodbe o
morju in mornarjih so prav tako pritegovale pozornost poslušalcev, pred-
vsem mladine. Ce smo na Štajerskem zapisali, da je imela ob poslušanju
vsega tega mladina »večja ušesa kot glave«, lahko za Gorenjsko zapišemo,
kar je rekla pripovedovalka iz Naklega: »Mladeniče so bila sama ušesa!«
Za Koroško pa je pripovedovalka iz Dobrle vasi povedala, da so »mladini
kar vidno rasla ušesa« ob poslušanju furmanskih zgodb. Ko pa so furmani
pripovedovali o tovorih svojih notranjskih in primorskih kolegov, tj.
»o jamborih, ki so skoraj še enkrat večji od tistih, ki so jih sekali na
Jelovici«, ali o vozovih, ki so bili »natovorjeni z velikanskimi hrastovimi
in Cerovimi hlodi«, ki so jih raztovarjali v ladjedelnicah, so pozornost
poslušalcev tako napeli, da se je marsikateri mladec na tihem že »odločil
potovati, videti in poskusiti«, kot je rekel star mornar iz Jesenic. To je še
bolj učinkovalo, če so pripovedovali o velikih čezoceankah iz železa ali o
velikih in lepih jadrnikih, ki so še ob koncu 19. stoletja kdaj pa kdaj raz-
vili svoja jadra v starem tržaškem pristanišču. Na odhod v vojno morna-
88
