Page 86 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 86
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
je in to še pred gradnjo gorenjske železnice. Vse to so prevažali gorenjski
furmani.
V Bohinjski Bistrici, Stari Fužini, Srednji vasi in Bitnjah smo dobili
podatke o bohinjskem profiliranem železu, ki so ga s tovorniki (kasneje z
vozovi) tovorili v Trst in Benetke.
V Dobrli vasi, Železni Kapli, Šentjakobu v Rožu in v Selah smo zapi-
sali, da so Korošci prodajali v Trst skoraj ves pridelek voska, ki so ga v lad-
jedelništvu uporabljali za povoščeno platno. Nekateri podatki s Koroške
govore o precejšnjih količinah jadrovine.41 Toda proizvod, ki je šel na mor-
je v velikih količinah in neprestano, je bil gradbeni, predvsem pa ladjedel-
niški les. Izročilo v Naklem, Podnartu, Otočah in Globokem govori o jam-
borih, ki naj bi šli iz jeloviških gozdov v tržaške in tuje ladjedelnice. Poleg
jamborov so v Trst vozili tudi tako imenovani »merkantilni« les, ki je bil
namenjen prav tako ladjedelnicam. O količinah pravijo, da so bile velike.
Izročilo teh krajev potrjujejo tudi Senožejci.
Vidimo torej, da sta bili Gorenjska in Koroška stalno gospodarsko
povezani s Trstom. Gotovo je, da je omenjeno blago šlo tudi v Benetke,
Pulj in na Reko. Toda trgovski stiki so se marsikdaj spremenili tudi v člo-
veške stike in to je bilo za rekrutiranje kadra poglavitnega pomena.
Tretji pogoj za odhod v mornarico so gozdarji, mornariški komisar-
ji in komisionarji ladjedelnic, ki so skrbeli za naročila, odbiro, sečnjo in
obdelavo lesa. Vsi ti so se lahko spoznali z ljudmi in po svojih možnostih
vplivali na mlade fante, da so se prijavili kot prostovoljci v eno ali dru-
go stroko vojne mornarice ali v trgovsko mornarico ali vsaj v eno od po-
možnih dejavnosti pomorstva, tj. v ladjedelnice, arsenal, pristanišča itd.
Glavno je, da vemo, da so bili tudi imenovani med občasnimi propagator-
ji pomorstva.
Četrti in najvažnejši pogoj za odhod naših ljudi v mornarico pa so
bili prav gotovo naši furmani. Vsaj od začetka 18. stoletja do izgradnje
gorenjske železnice je ves promet iz Trsta čez Alpe na Koroško in v go-
renjske kraje potekal po opisanih cestah. Ceste so pogojevale nastanek in
razvoj furmanstva in vseh tistih organizacij, ki vplivajo na hitrejši pre-
voz, kakor so na primer vprežne in priprežne postaje, kjer so pretovar-
jali tovor in ga izročili drugim furmanom, ki so nadaljevali pot, ali pa
s pripregami pomagali izpeljavati nevarne klance, kakor so bili na pri-
mer med Spodnjim Jezerskim in Kaplo čez Jezerski vrh, med Tržičem in
41 Na to me je opozorila kolegica Katarina Kobe-Arzenšek iz Tehničnega muzeja Slo-
venije.
86
je in to še pred gradnjo gorenjske železnice. Vse to so prevažali gorenjski
furmani.
V Bohinjski Bistrici, Stari Fužini, Srednji vasi in Bitnjah smo dobili
podatke o bohinjskem profiliranem železu, ki so ga s tovorniki (kasneje z
vozovi) tovorili v Trst in Benetke.
V Dobrli vasi, Železni Kapli, Šentjakobu v Rožu in v Selah smo zapi-
sali, da so Korošci prodajali v Trst skoraj ves pridelek voska, ki so ga v lad-
jedelništvu uporabljali za povoščeno platno. Nekateri podatki s Koroške
govore o precejšnjih količinah jadrovine.41 Toda proizvod, ki je šel na mor-
je v velikih količinah in neprestano, je bil gradbeni, predvsem pa ladjedel-
niški les. Izročilo v Naklem, Podnartu, Otočah in Globokem govori o jam-
borih, ki naj bi šli iz jeloviških gozdov v tržaške in tuje ladjedelnice. Poleg
jamborov so v Trst vozili tudi tako imenovani »merkantilni« les, ki je bil
namenjen prav tako ladjedelnicam. O količinah pravijo, da so bile velike.
Izročilo teh krajev potrjujejo tudi Senožejci.
Vidimo torej, da sta bili Gorenjska in Koroška stalno gospodarsko
povezani s Trstom. Gotovo je, da je omenjeno blago šlo tudi v Benetke,
Pulj in na Reko. Toda trgovski stiki so se marsikdaj spremenili tudi v člo-
veške stike in to je bilo za rekrutiranje kadra poglavitnega pomena.
Tretji pogoj za odhod v mornarico so gozdarji, mornariški komisar-
ji in komisionarji ladjedelnic, ki so skrbeli za naročila, odbiro, sečnjo in
obdelavo lesa. Vsi ti so se lahko spoznali z ljudmi in po svojih možnostih
vplivali na mlade fante, da so se prijavili kot prostovoljci v eno ali dru-
go stroko vojne mornarice ali v trgovsko mornarico ali vsaj v eno od po-
možnih dejavnosti pomorstva, tj. v ladjedelnice, arsenal, pristanišča itd.
Glavno je, da vemo, da so bili tudi imenovani med občasnimi propagator-
ji pomorstva.
Četrti in najvažnejši pogoj za odhod naših ljudi v mornarico pa so
bili prav gotovo naši furmani. Vsaj od začetka 18. stoletja do izgradnje
gorenjske železnice je ves promet iz Trsta čez Alpe na Koroško in v go-
renjske kraje potekal po opisanih cestah. Ceste so pogojevale nastanek in
razvoj furmanstva in vseh tistih organizacij, ki vplivajo na hitrejši pre-
voz, kakor so na primer vprežne in priprežne postaje, kjer so pretovar-
jali tovor in ga izročili drugim furmanom, ki so nadaljevali pot, ali pa
s pripregami pomagali izpeljavati nevarne klance, kakor so bili na pri-
mer med Spodnjim Jezerskim in Kaplo čez Jezerski vrh, med Tržičem in
41 Na to me je opozorila kolegica Katarina Kobe-Arzenšek iz Tehničnega muzeja Slo-
venije.
86
