Page 127 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 127
Nega in vzgoja mlajšega otroka kot pomembna temelja razvoja
za otroka sicer olajšajo, vendar pogosto na račun zmanjšanega ali celo one-
mogočenega stika z dojenčkom.
Kljub ljudskemu reku, da se vzgoja otroka začne že v zibelki, v tej začetni
fazi še ne moremo govoriti o vzgoji otroka v pravem pomenu besede, hkrati
pa je težko postaviti točno starostno mejo, kdaj naj bi se ta vendarle začela
(Peček Čuk in Lesar 2011; Sunderland 2008). Zagotovo se odnos med starši in
otrokom, ki ustvarja temelj kasnejši vzgoji v pravem pomenu besede in ima
nanjo pomemben (čeprav le posreden) vpliv, začne vzpostavljati takoj po roj-
stvu otroka (Erzar in Kompan Erzar 2011; Sunderland 2008). Zato pri obravnavi
vzgoje otroka začenjamo na začetku – v njegovem najzgodnejšem obdobju
življenja.
Dojenčkov jok
Jok je dojenčkovo najpomembnejše sredstvo komuniciranja, kadar je v stiski,
in vedno pomeni klic na pomoč odraslemu, naj se nemudoma odzove, mu
pomaga zadovoljiti osnovne potrebe in poskrbi zanj (Kompan Erzar in Polja-
nec 2009; Sunderland 2008; Zeifman 2001). Če ga odrasli dosledno tolaži in
njegov jok obravnava resno, v njegovih možganih nastanejo zelo učinkoviti
sistemi za obvladovanje stresa tudi kasneje v življenju (Dawson 2000 v Sun-
derland 2008; Gunnar 1989 v Sunderland 2008). Dosledno odzivanje na do-
jenčkov jok pomeni dosledno odzivanje na potrebe otroka in zadovoljevanje
le-teh. To po teoriji navezanosti spodbuja razvoj varne navezanosti, ki pozi-
tivno vpliva na otrokov vsestranski razvoj, kar se pozitivno odraža tudi skozi
kasnejše življenje v odraslosti. Varna navezanost ugodno vpliva na socialne
in spoznavne zmožnosti otroka. Če je otrok varno navezan, lažje postane sa-
mostojen in razvija dobre odnose z drugimi. Nasprotno otrok, ki ne razvije
varne navezanosti, postane odvisen od drugih in negotov glede lastnih spo-
sobnosti (Cugmas 1998; 2003; Erzar in Kompan Erzar 2011; Marjanovič Umek
in Zupančič 2009; Kompan Erzar in Poljanec 2009; Papalia idr. 2003).
Nekateri svtorji (Puhar 1982; Rožman 2004; Sunderland 2008) pravijo, da so
ljudje v preteklosti zagovarjali stališče, da je dojenčke in malčke najbolje pu-
stiti jokati, saj so menili, da si ti tako »krepijo pljuča« in da jih odrasli samo
»razvadijo«, v kolikor jih nenehno jemljejo v naročje. Še dandanes se mnogi
sprašujejo, ali dojenček jok uporablja za to, da z njim manipulira s starši in
uveljavlja oblast nad njimi. Dejstva o razvoju otrokovih možganov pričajo,
da dojenček še nima dovolj razvitih spoznavnih sposobnosti za manipulacijo
z drugimi osebami (Kompan Erzar in Poljanec 2009; Sunderland 2008). Tudi
nekateri drugi avtorji (Sroufe, Cooper in DeHart 1996 v Cugmas 1998) razmi-
šljajo podobno, ko pravijo, da je odveč skrb, da bi dosledno in takojšnje od-
127
za otroka sicer olajšajo, vendar pogosto na račun zmanjšanega ali celo one-
mogočenega stika z dojenčkom.
Kljub ljudskemu reku, da se vzgoja otroka začne že v zibelki, v tej začetni
fazi še ne moremo govoriti o vzgoji otroka v pravem pomenu besede, hkrati
pa je težko postaviti točno starostno mejo, kdaj naj bi se ta vendarle začela
(Peček Čuk in Lesar 2011; Sunderland 2008). Zagotovo se odnos med starši in
otrokom, ki ustvarja temelj kasnejši vzgoji v pravem pomenu besede in ima
nanjo pomemben (čeprav le posreden) vpliv, začne vzpostavljati takoj po roj-
stvu otroka (Erzar in Kompan Erzar 2011; Sunderland 2008). Zato pri obravnavi
vzgoje otroka začenjamo na začetku – v njegovem najzgodnejšem obdobju
življenja.
Dojenčkov jok
Jok je dojenčkovo najpomembnejše sredstvo komuniciranja, kadar je v stiski,
in vedno pomeni klic na pomoč odraslemu, naj se nemudoma odzove, mu
pomaga zadovoljiti osnovne potrebe in poskrbi zanj (Kompan Erzar in Polja-
nec 2009; Sunderland 2008; Zeifman 2001). Če ga odrasli dosledno tolaži in
njegov jok obravnava resno, v njegovih možganih nastanejo zelo učinkoviti
sistemi za obvladovanje stresa tudi kasneje v življenju (Dawson 2000 v Sun-
derland 2008; Gunnar 1989 v Sunderland 2008). Dosledno odzivanje na do-
jenčkov jok pomeni dosledno odzivanje na potrebe otroka in zadovoljevanje
le-teh. To po teoriji navezanosti spodbuja razvoj varne navezanosti, ki pozi-
tivno vpliva na otrokov vsestranski razvoj, kar se pozitivno odraža tudi skozi
kasnejše življenje v odraslosti. Varna navezanost ugodno vpliva na socialne
in spoznavne zmožnosti otroka. Če je otrok varno navezan, lažje postane sa-
mostojen in razvija dobre odnose z drugimi. Nasprotno otrok, ki ne razvije
varne navezanosti, postane odvisen od drugih in negotov glede lastnih spo-
sobnosti (Cugmas 1998; 2003; Erzar in Kompan Erzar 2011; Marjanovič Umek
in Zupančič 2009; Kompan Erzar in Poljanec 2009; Papalia idr. 2003).
Nekateri svtorji (Puhar 1982; Rožman 2004; Sunderland 2008) pravijo, da so
ljudje v preteklosti zagovarjali stališče, da je dojenčke in malčke najbolje pu-
stiti jokati, saj so menili, da si ti tako »krepijo pljuča« in da jih odrasli samo
»razvadijo«, v kolikor jih nenehno jemljejo v naročje. Še dandanes se mnogi
sprašujejo, ali dojenček jok uporablja za to, da z njim manipulira s starši in
uveljavlja oblast nad njimi. Dejstva o razvoju otrokovih možganov pričajo,
da dojenček še nima dovolj razvitih spoznavnih sposobnosti za manipulacijo
z drugimi osebami (Kompan Erzar in Poljanec 2009; Sunderland 2008). Tudi
nekateri drugi avtorji (Sroufe, Cooper in DeHart 1996 v Cugmas 1998) razmi-
šljajo podobno, ko pravijo, da je odveč skrb, da bi dosledno in takojšnje od-
127
