Page 128 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 128
ja Perko, Zlatka Cugmas in Mateja Pšunder
zivanje na dojenčkov jok povzročilo, da bi ta začel jokati za vsako malenkost.
Otrok se od odzivne in dosledne matere nauči, da bo ob njegovem doživlja-
nju stresa vselej hitro in pravilno ukrepala. Tako bo sčasoma manj intenzivno
izražal stres in manj jokal, saj bo vedel, da zelo močne reakcije niso potrebne.
Omenjeno potrjujejo ugotovitve raziskave (Erdman in Caffery 2003), da so
otroci mater, ki so se v prvih mesecih hitro in dosledno odzivale na njihov
jok, pri enem letu manj jokali in so se hitreje pomirili kot otroci, ki so kot do-
jenčki morali čakati na materin odziv.
Ob tem danes obstajajo dokazi o občutljivosti dojenčkovih možganov na
stres – ko joka, nadledvični žlezi izločata hormon kortizol, katerega raven v
krvi se ob doslednem tolaženju spet zniža. V kolikor odrasli dojenčka pusti jo-
kati in se na njegov klic na pomoč ne odzove, ostane raven kortizola ves čas
visoka, kar na možgane deluje toksično in jih lahko trajno poškoduje. Znan-
stveniki takšen stres v zgodnjem otroštvu pogosto povezujejo s kasnejšimi
težavami v odraslosti, ki se med drugim lahko kažejo kot anksioznost, depre-
sivne motnje, nagnjenost k alkoholizmu, razne telesne bolezni itd. (Caldji, Di-
orio in Meaney 2000 v Sunderland 2008; Hsu idr. 2003 v Sunderland 2008).
Dojenčkov jok zahteva dosledno odzivnost odraslega, kar seveda ne po-
meni, da je treba k otroku planiti v trenutku, ko se ta oglasi. Problematična
je torej dolgotrajna stiska, ki jo otrok izraža z dolgotrajnim jokom, ki se obi-
čajno zaključi takrat, ko se otrok utrudi ali ko obupan ugotovi, da pomoči ne
bo od nikoder (Sunderland 2008). Ko, skladno z otrokovim razvojem, jok, ki
je v začetku pomenil enega osnovnih načinov komunikacije, zamenja govor,
otrok postopoma razvija sposobnost ubesedovanja svojih potreb, starši pa
so postavljeni pred težko nalogo ločevanja med otrokovimi legitimnimi po-
trebami in zgolj željami (Sunderland 2008).
Spanje
Vprašanje, kje in kako bi moral otrok (za)spati, je za človeštvo nekaj novega.
V dveh milijonih let evolucije so namreč ljudje (kot vsi ostali primati) vedno
spali skupaj s svojimi dojenčki. Kot vsi mladiči sesalcev bi hitro postali hrana
plenilcem, če bi jih starši pustili nenadzorovane v temi (Sunderland 2008).
Poleg tega so otrokovo spanje, njegov srčni utrip in dihanje stimulirani z dra-
žljaji, ki jih oddajajo odrasli. To je verjetno posledica evolucije, da bi se kot
vrsta kar najbolje prilagodili nevarnostim iz okolja (Chisholm 1986).
Ob pregledu raziskav (McKenna in McDade 2005; McKenna, Mosko in Ri-
chard 1997; Mosko, Richard in McKenna 1997) o spanju dojenčkov ugotovimo,
da se je »moderni spalni model« razvil le v t. i. zahodni razviti družbi, ki od
čim mlajših dojenčkov pričakuje čim prejšnjo samostojnost pri spanju. Avtorji
128
zivanje na dojenčkov jok povzročilo, da bi ta začel jokati za vsako malenkost.
Otrok se od odzivne in dosledne matere nauči, da bo ob njegovem doživlja-
nju stresa vselej hitro in pravilno ukrepala. Tako bo sčasoma manj intenzivno
izražal stres in manj jokal, saj bo vedel, da zelo močne reakcije niso potrebne.
Omenjeno potrjujejo ugotovitve raziskave (Erdman in Caffery 2003), da so
otroci mater, ki so se v prvih mesecih hitro in dosledno odzivale na njihov
jok, pri enem letu manj jokali in so se hitreje pomirili kot otroci, ki so kot do-
jenčki morali čakati na materin odziv.
Ob tem danes obstajajo dokazi o občutljivosti dojenčkovih možganov na
stres – ko joka, nadledvični žlezi izločata hormon kortizol, katerega raven v
krvi se ob doslednem tolaženju spet zniža. V kolikor odrasli dojenčka pusti jo-
kati in se na njegov klic na pomoč ne odzove, ostane raven kortizola ves čas
visoka, kar na možgane deluje toksično in jih lahko trajno poškoduje. Znan-
stveniki takšen stres v zgodnjem otroštvu pogosto povezujejo s kasnejšimi
težavami v odraslosti, ki se med drugim lahko kažejo kot anksioznost, depre-
sivne motnje, nagnjenost k alkoholizmu, razne telesne bolezni itd. (Caldji, Di-
orio in Meaney 2000 v Sunderland 2008; Hsu idr. 2003 v Sunderland 2008).
Dojenčkov jok zahteva dosledno odzivnost odraslega, kar seveda ne po-
meni, da je treba k otroku planiti v trenutku, ko se ta oglasi. Problematična
je torej dolgotrajna stiska, ki jo otrok izraža z dolgotrajnim jokom, ki se obi-
čajno zaključi takrat, ko se otrok utrudi ali ko obupan ugotovi, da pomoči ne
bo od nikoder (Sunderland 2008). Ko, skladno z otrokovim razvojem, jok, ki
je v začetku pomenil enega osnovnih načinov komunikacije, zamenja govor,
otrok postopoma razvija sposobnost ubesedovanja svojih potreb, starši pa
so postavljeni pred težko nalogo ločevanja med otrokovimi legitimnimi po-
trebami in zgolj željami (Sunderland 2008).
Spanje
Vprašanje, kje in kako bi moral otrok (za)spati, je za človeštvo nekaj novega.
V dveh milijonih let evolucije so namreč ljudje (kot vsi ostali primati) vedno
spali skupaj s svojimi dojenčki. Kot vsi mladiči sesalcev bi hitro postali hrana
plenilcem, če bi jih starši pustili nenadzorovane v temi (Sunderland 2008).
Poleg tega so otrokovo spanje, njegov srčni utrip in dihanje stimulirani z dra-
žljaji, ki jih oddajajo odrasli. To je verjetno posledica evolucije, da bi se kot
vrsta kar najbolje prilagodili nevarnostim iz okolja (Chisholm 1986).
Ob pregledu raziskav (McKenna in McDade 2005; McKenna, Mosko in Ri-
chard 1997; Mosko, Richard in McKenna 1997) o spanju dojenčkov ugotovimo,
da se je »moderni spalni model« razvil le v t. i. zahodni razviti družbi, ki od
čim mlajših dojenčkov pričakuje čim prejšnjo samostojnost pri spanju. Avtorji
128
