Page 61 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 61
Nekateri vidiki udeležbe otrok v raziskavah

S. Muha (2011, 23) navaja, da se vse pogosteje odpira tudi vidik otrokove pri-
volitve k vključitvi v raziskavo. Kot tudi povzemata Mortari in Mazzoni (2010,
14), se po mnenju različnih avtorjev še nedolgo nazaj raziskovalci pravzaprav
niso ukvarjali z vprašanjem pridobitve privolitve za sodelovanje v raziskavi
neposredno od otrok. V zvezi s tem je v raziskovalnih smernicah vse pogo-
steje mogoče zaslediti težnjo po pridobitvi tako soglasja (ang. consent) zako-
nitega zastopnika otroka, kot tudi privolitve otroka (ang. assent). Kot nava-
jata Alderson in Morrow (2011, 102) izraz privolitev (ang. assent) se predvsem
v anglosaških sistemih uporablja za privolitve s strani oseb, ki ne izpolnju-
jejo zakonskih pogojev (npr. starost) za podajo zakonitega soglasja. Ob tem
se odpirajo vprašanja o tem, kdaj je otrok sposoben dati privolitev. Goršek
(2016, 29) v zvezi s tem pojasnjuje, da otroci dosežejo privolitveno sposob-
nost prej kot poslovno sposobnost, in sicer pri petnajstih letih, kar sovpada
s »t. i. standardom zrelega mladostnika«. Kot povzema Muha (2011, 23–24),
podpisan obrazec pogosto ni zahtevan pri otrocih, mlajših od 10 let, pred-
vsem zaradi še ne dovolj razvitih kompetenc. Tudi pri starejših otrocih, ki že
znajo brati in se podpisati, je bistveno, da raziskovalec otroka ustrezno pouči
o namenu in poteku raziskave ter s tem otroku tudi pojasni, k čemu pravza-
prav podaja svoje soglasje oz. privolitev. Kot poudarjajo številni avtorji (glej
Pyle in Danniels 2015, 3) je privolitev proces, ki je v vsakem trenutku podvr-
žen možnosti, da se udeleženec premisli ali odloči, da privoli zgolj v nekatere
dejavnosti.

L. Mortari in V. Mazzoni (2010, 15) ugotavljata, da je namen pridobitve pri-
volitve otrok v tem, da se jim zagotovi pravica, da se lahko odločijo, če in na
kakšen način je sodelovanje v raziskavi v njihovem interesu. Kako lahko to
omogočimo pri najmlajših otrocih? A. Clark in Moss (2011 v Pyle in Danniels
2015, 2) ugotavljata, da raziskave z majhnimi otroki podpirajo miselnost, da
so tudi najmlajši otroci že sposobni izražati mnenja o zadevah, ki vplivajo na
njihova življenja. Tako številni avtorji (glej Payle in Danniels 2015, 2) ugota-
vljajo, da so že otroci pri treh letih sposobni izpostaviti, česa ne razumejo,
in »zahtevati« več informacij, pri štiriletnikih se kaže sposobnost, da v pri-
meru nestrinjanja z vrstniki vedo ponuditi alternativne predloge, šestletniki
pa so sposobni tvoriti hipotetične izjave, kot npr. »kaj, če«. Temeljno vpra-
šanje je tako otroška sposobnost razumevanja vsebine njihove privolitve. L.
Mortari in V. Mazzoni (2010, 15) povzemata ugotovitve D. Harcourt in C. Co-
nroy (2005), ki opisujeta metode, s katerimi sta pridobili t. i. obveščeno oz. in-
formirano privolitev (assent) od skupine predšolskih otrok v Singapurju, tako
da sta (Mortari in Mazzoni 2010, 15–16) svojo prošnjo za sodelovanje »dekon-
struirali« v obliki, ki jo otroci lahko razumejo. Ta privolitev je bila pridobljena

61
   56   57   58   59   60   61   62   63   64   65   66