Page 56 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 56
tina Kovačič Kuzmić in Jurka Lepičnik Vodopivec
Tudi sociologija je otrokom in otroštvu vse do nedavnega namenjala le
malo pozornosti (Corsaro 2005, 27). Corsaro (2005, 27) to pripisuje dolgo pri-
sotni miselnosti, da ima otrok v družbi zgolj pasivno vlogo. To miselnost je
konec 80. in v začetku 90. let prejšnjega tisočletja nadomestila t. i. nova te-
orija otroštva. Kot povzemata A. Quennerstedt in Quennerstedt (2014, 118),
je ta teorija, ki je znana tudi kot nova sociološka teorija otroštva, nastala kot
odgovor na »prevladujoče poglede na otroka v razvojni psihologiji in tradici-
onalni sociološki teoriji«. Bistvo nove teorije otroštva je v opredelitvi otrok kot
aktivnih socialnih bitij, ki ustvarjajo svojo lastno kulturo, hkrati pa prispevajo
tudi k družbi odraslih (Corsaro 2005, 3). Tako ne presenečajo ugotovitve P. Al-
derson in V. Morrow (2011, 1), da se številne ustanove, ki se ukvarjajo z javnimi
in drugimi storitvami, usmerjenimi v potrebe otrok, že rutinsko posvetujejo
z njimi in upoštevajo njihova mnenja ter stališča in usmeritve pri pripravi na-
črtov ter evalvacij. Avtorici (2011) se pri tem naslanjata na Konvencijo o otro-
kovih pravicah (1989), ki v 12. členu otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna
mnenja, zagotavlja pravico do svobodnega izražanja le-teh v vseh zadevah
v zvezi z njim, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otroko-
vima starostjo in zrelostjo (Konvencija o otrokovih pravicah 1989, 12. člen).
Ta načelna pravica, h kateri so se zavezale podpisnice dokumenta, skupaj z
drugimi pravicami otrok iz Konvencije o otrokovih pravicah, vse bolj prido-
biva na veljavi tudi na področju raziskav, pri katerih pa se v ospredje postavlja
vprašanja etike, ki so lahko ključna za sam proces raziskave, izbor metod ter
nenazadnje tudi za interpretacijo rezultatov (Alderson in Morrow 2011, 1).
Sodobni trendi poimenovanja otrok so tako korenito spremenili tudi vlogo
otrok v raziskavah. S tem so otroci prešli iz pasivnih v aktivne subjekte razi-
skav, ki pa zaradi specifičnosti skupine, ki ji pripadajo, zahtevajo prilagojene
pristope ter posebno varstvo pred posegi v svojo zasebnost.
Metodologija
Spremenjeni pogledi na otroka in otroštvo se kažejo tudi v postopku izva-
janja raziskav. Pojavil se je trend premika iz raziskovanja »na« otrocih v razi-
skovanja »z« otroki (Corsaro 2005, 58). Številni raziskovalci tako na otroke ne
gledajo več kot na objekte raziskovanja (oz. kot na vire, iz katerih pridobivajo
podatke), ampak jih upoštevajo kot subjekte, ki sodelujejo v procesu razisko-
vanja (Darbyshire 2000 v Mortari in Mazzoni 2010, 3). Novi pogledi na otroke
in otroštvo, ki so oblikovali tudi t. i. novo sociologijo otroštva, skupaj z vse
večjim poudarkom na pravicah otrok, prav tako narekujejo nove pristope do
raziskovanja z udeležbo otrok, ki se nanašajo tudi na pravne vidike razisko-
vanja.
56
Tudi sociologija je otrokom in otroštvu vse do nedavnega namenjala le
malo pozornosti (Corsaro 2005, 27). Corsaro (2005, 27) to pripisuje dolgo pri-
sotni miselnosti, da ima otrok v družbi zgolj pasivno vlogo. To miselnost je
konec 80. in v začetku 90. let prejšnjega tisočletja nadomestila t. i. nova te-
orija otroštva. Kot povzemata A. Quennerstedt in Quennerstedt (2014, 118),
je ta teorija, ki je znana tudi kot nova sociološka teorija otroštva, nastala kot
odgovor na »prevladujoče poglede na otroka v razvojni psihologiji in tradici-
onalni sociološki teoriji«. Bistvo nove teorije otroštva je v opredelitvi otrok kot
aktivnih socialnih bitij, ki ustvarjajo svojo lastno kulturo, hkrati pa prispevajo
tudi k družbi odraslih (Corsaro 2005, 3). Tako ne presenečajo ugotovitve P. Al-
derson in V. Morrow (2011, 1), da se številne ustanove, ki se ukvarjajo z javnimi
in drugimi storitvami, usmerjenimi v potrebe otrok, že rutinsko posvetujejo
z njimi in upoštevajo njihova mnenja ter stališča in usmeritve pri pripravi na-
črtov ter evalvacij. Avtorici (2011) se pri tem naslanjata na Konvencijo o otro-
kovih pravicah (1989), ki v 12. členu otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna
mnenja, zagotavlja pravico do svobodnega izražanja le-teh v vseh zadevah
v zvezi z njim, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otroko-
vima starostjo in zrelostjo (Konvencija o otrokovih pravicah 1989, 12. člen).
Ta načelna pravica, h kateri so se zavezale podpisnice dokumenta, skupaj z
drugimi pravicami otrok iz Konvencije o otrokovih pravicah, vse bolj prido-
biva na veljavi tudi na področju raziskav, pri katerih pa se v ospredje postavlja
vprašanja etike, ki so lahko ključna za sam proces raziskave, izbor metod ter
nenazadnje tudi za interpretacijo rezultatov (Alderson in Morrow 2011, 1).
Sodobni trendi poimenovanja otrok so tako korenito spremenili tudi vlogo
otrok v raziskavah. S tem so otroci prešli iz pasivnih v aktivne subjekte razi-
skav, ki pa zaradi specifičnosti skupine, ki ji pripadajo, zahtevajo prilagojene
pristope ter posebno varstvo pred posegi v svojo zasebnost.
Metodologija
Spremenjeni pogledi na otroka in otroštvo se kažejo tudi v postopku izva-
janja raziskav. Pojavil se je trend premika iz raziskovanja »na« otrocih v razi-
skovanja »z« otroki (Corsaro 2005, 58). Številni raziskovalci tako na otroke ne
gledajo več kot na objekte raziskovanja (oz. kot na vire, iz katerih pridobivajo
podatke), ampak jih upoštevajo kot subjekte, ki sodelujejo v procesu razisko-
vanja (Darbyshire 2000 v Mortari in Mazzoni 2010, 3). Novi pogledi na otroke
in otroštvo, ki so oblikovali tudi t. i. novo sociologijo otroštva, skupaj z vse
večjim poudarkom na pravicah otrok, prav tako narekujejo nove pristope do
raziskovanja z udeležbo otrok, ki se nanašajo tudi na pravne vidike razisko-
vanja.
56
