Page 127 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 127
Problemi in dileme povezane s spletnim nasiljem
tujca . . . , storilci spletnega nasilja niso nujno fizično ali psihično močnejši
od svojih žrtev (Tokunaga 2010). Pogosto so storilci spletnega nasilja tisti, ki
se v »realnih situacijah« ne znajo, ne zmorejo zoperstaviti storilcu, njihova
največja moč pa je anonimnost (Espelage in Swearer 2003; Vandebosch in
Cleemput 2008; Notar idr. 2013). Ybarra in Mitchell (2004) trdita, da se tra-
dicionalno šibke žrtve pogosto maščujejo storilcem tradicionalnega nasilja
tako, da sami postanejo storilci spletnega nasilja. To so lahko tudi mladi, ki
niso storilci v tradicionalnih oblikah medvrstniškega nasilja, a izvajajo agre-
sivna dejanja na spletu (Englander in Muldowney 2007). Po drugi strani pa so
raziskave (Hinduja in Patchin 2012; Olweus 2012b; Pšunder in Kozmus 2018)
pokazale, da so bili učenci, ki so bili pogosteje storilci tradicionalnega nasilja,
pogosteje tudi storilci spletnega nasilja. Moč pa je tudi v popularnosti posa-
meznika (Slonje, Smith in Frisen 2012) oz. v številu sledilcev, ki jih ima storilec
pri zavračanju, izključevanju posameznikov iz neke socialne skupine.
Nekateri raziskovalci (Smith 2012) menijo, da je moč storilca spletnega na-
silja v poznavanju upravljanja z IKT, spet drugi pa opozarjajo, da to ne velja
vselej in da je treba upoštevati obliko spletnega nasilja. Npr., vdor in kraja
osebnega gesla zahtevata precej znanja, pri pisanju žaljivih sporočil ali delje-
nju slik brez soglasja pa je znanje skorajda zanemarljiv faktor (Slonje, Smith
in Frisen 2012). A storilec spletnega nasilja mora vsaj do neke mere obvla-
dati rokovanje z IKT in imeti dostop do nje in spleta. Ferrara idr. (2018) ugota-
vljajo, da so storilci spletnega nasilja večinoma tehnološko spretnejši, zmožni
doseči svoje žrtve, znajo skriti svoje spletne sledi in poznajo različne oblike
agresivnih spletnih dejanj.
Ob koncu omenjamo še eno dilemo, ki se pojavlja v zvezi z opredelitvijo
spletnega nasilja. Medtem ko nekateri raziskovalci navajajo, da je spletno na-
silje nova oblika medvrstniškega nasilja (Menesini idr. 2012), ga drugi pojmu-
jejo kot eno izmed že uveljavljenih oblik nasilja (Olweus 2012a). Številni avtorji
(npr. Hinduja in Patchin 2010; König, Gollwitzer in Steffgen 2010) ga vidijo kot
le eno izmed oblik psihološkega nasilja.
Problem opredeljevanja in poznavanja dejanj,
ki konstituirajo spletno nasilje
V preteklosti se je spletno nasilje delilo glede na uporabljen medij, najpo-
gosteje na nasilje preko (mobilnega) telefona in internetno nasilje (Gör-
zig in Frumkin 2013). Pametni telefoni so mejo med nasilnimi dejanji preko
telefona ali preko interneta zabrisali. Spletno nasilje tako obsega vsakr-
šne nasilne in žaljive telefonske klice, sporočila, izključevanje iz socialnega
kroga na socialnih omrežjih, razširjanje neprimernega ali nasilnega slikov-
127
tujca . . . , storilci spletnega nasilja niso nujno fizično ali psihično močnejši
od svojih žrtev (Tokunaga 2010). Pogosto so storilci spletnega nasilja tisti, ki
se v »realnih situacijah« ne znajo, ne zmorejo zoperstaviti storilcu, njihova
največja moč pa je anonimnost (Espelage in Swearer 2003; Vandebosch in
Cleemput 2008; Notar idr. 2013). Ybarra in Mitchell (2004) trdita, da se tra-
dicionalno šibke žrtve pogosto maščujejo storilcem tradicionalnega nasilja
tako, da sami postanejo storilci spletnega nasilja. To so lahko tudi mladi, ki
niso storilci v tradicionalnih oblikah medvrstniškega nasilja, a izvajajo agre-
sivna dejanja na spletu (Englander in Muldowney 2007). Po drugi strani pa so
raziskave (Hinduja in Patchin 2012; Olweus 2012b; Pšunder in Kozmus 2018)
pokazale, da so bili učenci, ki so bili pogosteje storilci tradicionalnega nasilja,
pogosteje tudi storilci spletnega nasilja. Moč pa je tudi v popularnosti posa-
meznika (Slonje, Smith in Frisen 2012) oz. v številu sledilcev, ki jih ima storilec
pri zavračanju, izključevanju posameznikov iz neke socialne skupine.
Nekateri raziskovalci (Smith 2012) menijo, da je moč storilca spletnega na-
silja v poznavanju upravljanja z IKT, spet drugi pa opozarjajo, da to ne velja
vselej in da je treba upoštevati obliko spletnega nasilja. Npr., vdor in kraja
osebnega gesla zahtevata precej znanja, pri pisanju žaljivih sporočil ali delje-
nju slik brez soglasja pa je znanje skorajda zanemarljiv faktor (Slonje, Smith
in Frisen 2012). A storilec spletnega nasilja mora vsaj do neke mere obvla-
dati rokovanje z IKT in imeti dostop do nje in spleta. Ferrara idr. (2018) ugota-
vljajo, da so storilci spletnega nasilja večinoma tehnološko spretnejši, zmožni
doseči svoje žrtve, znajo skriti svoje spletne sledi in poznajo različne oblike
agresivnih spletnih dejanj.
Ob koncu omenjamo še eno dilemo, ki se pojavlja v zvezi z opredelitvijo
spletnega nasilja. Medtem ko nekateri raziskovalci navajajo, da je spletno na-
silje nova oblika medvrstniškega nasilja (Menesini idr. 2012), ga drugi pojmu-
jejo kot eno izmed že uveljavljenih oblik nasilja (Olweus 2012a). Številni avtorji
(npr. Hinduja in Patchin 2010; König, Gollwitzer in Steffgen 2010) ga vidijo kot
le eno izmed oblik psihološkega nasilja.
Problem opredeljevanja in poznavanja dejanj,
ki konstituirajo spletno nasilje
V preteklosti se je spletno nasilje delilo glede na uporabljen medij, najpo-
gosteje na nasilje preko (mobilnega) telefona in internetno nasilje (Gör-
zig in Frumkin 2013). Pametni telefoni so mejo med nasilnimi dejanji preko
telefona ali preko interneta zabrisali. Spletno nasilje tako obsega vsakr-
šne nasilne in žaljive telefonske klice, sporočila, izključevanje iz socialnega
kroga na socialnih omrežjih, razširjanje neprimernega ali nasilnega slikov-
127
