Page 132 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 132
reja Kozmus in Mateja Pšunder
skane (Newey idr. 2010). Problem nepoznavanja posledic lahko vodi k povr-
šnim, diametralno nasprotnim sklepom: ali da to nasilje nima tako zelo uso-
dnih posledic, kot ga imajo tradicionalne oblike nasilja, saj ni resnično, je vir-
tualno, ali da je to zelo pereč problem, ki pušča dolgotrajne in veliko resnejše
posledice od tradicionalnega nasilja.
Kot smo že omenili, se različne vrste medvrstniškega nasilja med seboj na-
vadno tesno povezujejo, prav tako pa so tesno povezani tudi motivi, ki so v
ozadju obeh vrst nasilja in jih je težko ločevati, pa tudi posledice spletnega
nasilja je skoraj nemogoče preučevati neodvisno od tradicionalnega nasilja
(Olweus 2012b).
Obstajajo mnoge raziskave, ki spletno nasilje opisujejo kot vzrok fizičnih in
psihičnih težav (Slonje, Smith in Frisen 2012; Notar idr. 2013; Smahel, Wright in
Cernikova 2015; Hutson, Kelly in Militello 2018). Olweus (2012b) ugotavlja, da
imajo mladi, ki so bili pogosteje izpostavljeni spletnemu nasilju, sistematično
nižjo samopodobo, druge posledice spletnega nasilja, kot so depresija, anksi-
oznost, samomorilnost, psihosomatske težave (glavobol, motnje spanja . . .)
pa se prekrivajo s posledicami tradicionalnega nasilja. Po obsežni metaana-
lizi drugi raziskovalci (Aboujaoude idr. 2015) poročajo o statistično pomembni
povezavi spletnega nasilja s samomorilnimi mislimi v primerjavi s tradicional-
nim nasiljem in z manj raziskanimi psihološkimi problemi (kot sta npr. cyber-
chondria in cybersuicide pacts). Gradinger, Strohmeier in Spiel (v Smith 2012)
so ugotovili, da so depresivni simptomi pri žrtvah obojega, tradicionalnega in
spletnega nasilja, pomembno izrazitejši kot pri žrtvah samo tradicionalnega
ali samo spletnega nasilja. Podobno Brighi idr. (2012) poročajo o pomembno
nižjih ocenah samopodobe in višje osamljenosti pri žrtvah obeh vrst nasilja
v primerjavi s posamičnimi.
Problem poznavanja dejavnikov tveganja za spletno nasilje v praksi
Čeprav so nekateri dejavniki tveganja podobni za tradicionalno in za spletno
nasilje, v nadaljevanju izpostavljamo dejavnike tveganja, ki se tesno nave-
zujejo predvsem na spletno nasilje. Nekateri izmed njih so bili preučevani in
potrjeni s strani več raziskav, spet drugi pa so še vedno slabo raziskani in jim
bo v prihodnjih raziskavah treba nameniti več pozornosti. V praksi se pogo-
sto pojavlja problem, da dejavnike tveganja ne poznamo dovolj ali da nanje
nismo dovolj pozorni.
Povečana možnost dostopa do spleta vpliva na vsakodnevno življenje
otrok. Vedno mlajši mladi vedno pogosteje uporabljajo splet, na čedalje raz-
ličnejše načine, iz vedno osebnejših mobilnih naprav, a se hkrati ne zavedajo
dovolj (vseh) možnih posledic. Rezultati obsežnih 4 primerjalnih raziskav (EU
132
skane (Newey idr. 2010). Problem nepoznavanja posledic lahko vodi k povr-
šnim, diametralno nasprotnim sklepom: ali da to nasilje nima tako zelo uso-
dnih posledic, kot ga imajo tradicionalne oblike nasilja, saj ni resnično, je vir-
tualno, ali da je to zelo pereč problem, ki pušča dolgotrajne in veliko resnejše
posledice od tradicionalnega nasilja.
Kot smo že omenili, se različne vrste medvrstniškega nasilja med seboj na-
vadno tesno povezujejo, prav tako pa so tesno povezani tudi motivi, ki so v
ozadju obeh vrst nasilja in jih je težko ločevati, pa tudi posledice spletnega
nasilja je skoraj nemogoče preučevati neodvisno od tradicionalnega nasilja
(Olweus 2012b).
Obstajajo mnoge raziskave, ki spletno nasilje opisujejo kot vzrok fizičnih in
psihičnih težav (Slonje, Smith in Frisen 2012; Notar idr. 2013; Smahel, Wright in
Cernikova 2015; Hutson, Kelly in Militello 2018). Olweus (2012b) ugotavlja, da
imajo mladi, ki so bili pogosteje izpostavljeni spletnemu nasilju, sistematično
nižjo samopodobo, druge posledice spletnega nasilja, kot so depresija, anksi-
oznost, samomorilnost, psihosomatske težave (glavobol, motnje spanja . . .)
pa se prekrivajo s posledicami tradicionalnega nasilja. Po obsežni metaana-
lizi drugi raziskovalci (Aboujaoude idr. 2015) poročajo o statistično pomembni
povezavi spletnega nasilja s samomorilnimi mislimi v primerjavi s tradicional-
nim nasiljem in z manj raziskanimi psihološkimi problemi (kot sta npr. cyber-
chondria in cybersuicide pacts). Gradinger, Strohmeier in Spiel (v Smith 2012)
so ugotovili, da so depresivni simptomi pri žrtvah obojega, tradicionalnega in
spletnega nasilja, pomembno izrazitejši kot pri žrtvah samo tradicionalnega
ali samo spletnega nasilja. Podobno Brighi idr. (2012) poročajo o pomembno
nižjih ocenah samopodobe in višje osamljenosti pri žrtvah obeh vrst nasilja
v primerjavi s posamičnimi.
Problem poznavanja dejavnikov tveganja za spletno nasilje v praksi
Čeprav so nekateri dejavniki tveganja podobni za tradicionalno in za spletno
nasilje, v nadaljevanju izpostavljamo dejavnike tveganja, ki se tesno nave-
zujejo predvsem na spletno nasilje. Nekateri izmed njih so bili preučevani in
potrjeni s strani več raziskav, spet drugi pa so še vedno slabo raziskani in jim
bo v prihodnjih raziskavah treba nameniti več pozornosti. V praksi se pogo-
sto pojavlja problem, da dejavnike tveganja ne poznamo dovolj ali da nanje
nismo dovolj pozorni.
Povečana možnost dostopa do spleta vpliva na vsakodnevno življenje
otrok. Vedno mlajši mladi vedno pogosteje uporabljajo splet, na čedalje raz-
ličnejše načine, iz vedno osebnejših mobilnih naprav, a se hkrati ne zavedajo
dovolj (vseh) možnih posledic. Rezultati obsežnih 4 primerjalnih raziskav (EU
132
