Page 131 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 131
Problemi in dileme povezane s spletnim nasiljem
Vseprisotnost spletnega nasilja pa je problematična tudi z vidika ukrepanja.
Šole namreč pogosto nimajo moči, da bi tovrstno nasilje ustavile.
Naslednji problem (ne)obvladljivosti spletnega nasilja je povezan z anoni-
mnostjo storilca. Ta anonimnost izza ekrana storilcu omogoča osvoboditev
od tradicionalnih pritiskov družbe, moralnih zapovedi, etičnih pravil in pravil
vedenja ter ga pogosto vodi v večjo impulzivnost (Notar idr. 2013), saj spletno
nasilje večinoma ne zahteva dolgotrajnega načrtovanja. Anonimnost daje
storilcu spletnega nasilja občutek varnosti in zmanjšuje njegov strah pred
razkritjem (Pšunder 2012). Pri spletnem nasilju je strah storilcev, da bi jih za-
sačili pri dejanju in kaznovali, manjši (Englander in Muldowney 2007), saj ga
je veliko težje nadzorovati kot tradicionalno nasilje (Snakenborg, Van Acker
in Gable 2011).
Pri tradicionalnem nasilju storilec dobi moč tako, da pred drugimi izka-
zuje prevlado nad žrtvijo (Smith 2012), kar pri spletnem nasilju umanjka, če
je agresivno dejanje izvedeno anonimno. Ponavadi spletno nasilje traja dlje
časa, potencialno občinstvo pa je mnogo večje od občinstva pri tradicio-
nalnem nasilju, zaradi česar žrtev občuti več vznemirjenja in sramu (Görzig
in Frumkin 2013). Koliko občinstva bo zajelo spletno nasilje, je pravzaprav
nemogoče nadzorovati. Vloga opazovalcev spletnega nasilja je tako veliko
kompleksnejša kot pri večini tradicionalnega nasilja (Smith 2012).
Ob koncu želimo izpostaviti še eno pomembno značilnost spletnega nasi-
lja, ki nedvomno pripomore k temu, da je spletno nasilje v primerjavi s tradici-
onalnim precej težje obvladljivo. Spletno nasilje se dogaja v virtualnem svetu,
zato storilec običajno ne vidi reakcije žrtve, vsaj ne takoj, kar zmanjša stopnjo
zavedanja žrtvinega distresa (Kowalski, Limber in Agatston 2008; Menesini
2012) in s tem povezanega sočustvovanja z žrtvijo (Frey, Hirschstein in Guzzo
2000; Endresen in Olweus 2001; Espelage in Swearer 2003; Kowalski, Limber
in Agatston 2008). Zaradi nepoznavanja takojšnjih reakcij žrtve ob agresivnih
dejanjih in manjšem obsegu kaznovanja neprimernega vedenja na spletu se
storilci manj zavedajo posledic svojega vedenja (Raskauskas in Stotlz 2007)
in znajdemo se v začaranem krogu. Če ni soočenja, ni posledic, kar daje sto-
rilcem »odprte možnosti«, da se spletnega nasilja lotevajo znova in znova.
Brez neposredne povratne informacije je tudi manj možnosti za posredova-
nje morebitnih opazovalcev. Vse navedeno lahko daje storilcu občutek, da
spletno nasilje, ker se dogaja v virtualnem svetu, ni resnično (Pšunder 2012).
Problem poznavanja dejanskih posledic spletnega nasilja
V primerjavi s tradicionalnim nasiljem je spletno nasilje relativno novejša
oblika nasilja, zato so tako kratkoročne kot dolgoročne posledice slabo razi-
131
Vseprisotnost spletnega nasilja pa je problematična tudi z vidika ukrepanja.
Šole namreč pogosto nimajo moči, da bi tovrstno nasilje ustavile.
Naslednji problem (ne)obvladljivosti spletnega nasilja je povezan z anoni-
mnostjo storilca. Ta anonimnost izza ekrana storilcu omogoča osvoboditev
od tradicionalnih pritiskov družbe, moralnih zapovedi, etičnih pravil in pravil
vedenja ter ga pogosto vodi v večjo impulzivnost (Notar idr. 2013), saj spletno
nasilje večinoma ne zahteva dolgotrajnega načrtovanja. Anonimnost daje
storilcu spletnega nasilja občutek varnosti in zmanjšuje njegov strah pred
razkritjem (Pšunder 2012). Pri spletnem nasilju je strah storilcev, da bi jih za-
sačili pri dejanju in kaznovali, manjši (Englander in Muldowney 2007), saj ga
je veliko težje nadzorovati kot tradicionalno nasilje (Snakenborg, Van Acker
in Gable 2011).
Pri tradicionalnem nasilju storilec dobi moč tako, da pred drugimi izka-
zuje prevlado nad žrtvijo (Smith 2012), kar pri spletnem nasilju umanjka, če
je agresivno dejanje izvedeno anonimno. Ponavadi spletno nasilje traja dlje
časa, potencialno občinstvo pa je mnogo večje od občinstva pri tradicio-
nalnem nasilju, zaradi česar žrtev občuti več vznemirjenja in sramu (Görzig
in Frumkin 2013). Koliko občinstva bo zajelo spletno nasilje, je pravzaprav
nemogoče nadzorovati. Vloga opazovalcev spletnega nasilja je tako veliko
kompleksnejša kot pri večini tradicionalnega nasilja (Smith 2012).
Ob koncu želimo izpostaviti še eno pomembno značilnost spletnega nasi-
lja, ki nedvomno pripomore k temu, da je spletno nasilje v primerjavi s tradici-
onalnim precej težje obvladljivo. Spletno nasilje se dogaja v virtualnem svetu,
zato storilec običajno ne vidi reakcije žrtve, vsaj ne takoj, kar zmanjša stopnjo
zavedanja žrtvinega distresa (Kowalski, Limber in Agatston 2008; Menesini
2012) in s tem povezanega sočustvovanja z žrtvijo (Frey, Hirschstein in Guzzo
2000; Endresen in Olweus 2001; Espelage in Swearer 2003; Kowalski, Limber
in Agatston 2008). Zaradi nepoznavanja takojšnjih reakcij žrtve ob agresivnih
dejanjih in manjšem obsegu kaznovanja neprimernega vedenja na spletu se
storilci manj zavedajo posledic svojega vedenja (Raskauskas in Stotlz 2007)
in znajdemo se v začaranem krogu. Če ni soočenja, ni posledic, kar daje sto-
rilcem »odprte možnosti«, da se spletnega nasilja lotevajo znova in znova.
Brez neposredne povratne informacije je tudi manj možnosti za posredova-
nje morebitnih opazovalcev. Vse navedeno lahko daje storilcu občutek, da
spletno nasilje, ker se dogaja v virtualnem svetu, ni resnično (Pšunder 2012).
Problem poznavanja dejanskih posledic spletnega nasilja
V primerjavi s tradicionalnim nasiljem je spletno nasilje relativno novejša
oblika nasilja, zato so tako kratkoročne kot dolgoročne posledice slabo razi-
131
