Page 130 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 130
reja Kozmus in Mateja Pšunder
skem in Finskem, kljub visoki tehnološki razvitosti, poročajo o zelo majhni
pogostosti spletnega nasilja (Smith 2012), na drugi strani Aoyama in Talbert
(2010) poročata o različnem dojemanju pojma nasilje pri Japoncih (jap. ijime),
in sicer z nasiljem razumejo popolno izključitev posameznika iz skupnosti,
Walrave and Heirman (2011) pa npr. opažata različno stopnjo spletnega na-
silja v flamski in frankofonski regiji iste države – Belgije. Menesinijeva (2012)
ugotavlja, da so ocene spletnega nasilja običajno višje, če je vzorec izbran
preko spleta, kot če temelji na celotni šolski populaciji. Ob tem pa ne velja
prezreti, da se ocene spletnega nasilja med raziskavami razlikujejo tudi zaradi
razlik v zasnovi in metodologiji raziskav. Newey idr. (2010) opozarjajo, da so
problemi v zvezi z raziskavami o spletnem nasilju med drugim povezani z ne-
enotno definicijo spletnega nasilja, s pomanjkanjem zanesljivih in veljavnih
anketnih vprašalnikov ter pretežno kvantitativno zasnovanimi raziskavami.
Nekateri raziskovalci (Hinduja in Patchin 2012; Olweus 2012b) ugotavljajo,
da v letih od 2006 do 2010 pogostost spletnega nasilja ni bistveno narasla,
da ostaja pri okrog 5 mladih. Prav tako Mascheroni in Olafsson (2018) ugo-
tavljata, da je spletno nasilje od 2014 do 2018 ostalo stabilno, pri 10 , je pa
od leta 2013 do 2017 število mladih, ki so se ob uporabi spleta počutili raz-
burjeni, neprijetno ali prestrašeno, v povprečju naraslo s 3 na 13 (Masche-
roni in Olafsson 2018). Mladi pa poročajo o porastu sovražnega govora, seks-
tinga, proanoreksične propagande in samopoškodbenih vsebin (Livingstone
idr. 2011; Mascheroni in Olafsson 2014), hkrati pa naraščajo tudi digitalne spre-
tnosti, kako se zaščiti.
Problem (ne)obvladljivosti spletnega nasilja
V nadaljevanju bomo poskušali odgovoriti na vprašanje, zakaj je spletno na-
silje v praksi še posebej težko obvladovati. Problem (ne)obvladljivosti sple-
tnega nasilja je povezan vsaj s tremi posebnostmi spletnega nasilja, in sicer:
s prostorom in časom dogajanja spletnega nasilja, z anonimnostjo storilca in
z nezmožnostjo obvladovanja publike, ki jo tovrstno nasilje zajame.
Medtem ko se tradicionalno nasilje dogaja v šoli ali njeni okolici, spletno
nasilje poteka preko sodobne IKT, večinoma zunaj šolskih prostorov. Neka-
teri raziskovalci trdijo, da se tradicionalno medvrstniško nasilje pogosto iz
šole prenese še na splet (Smith idr. 2008; Olweus 2012a). Ker spletno nasilje
ni omejeno le na ozek prostor, se mu je težje izogniti, pojavi se lahko vsak
trenutek, vsepovsod (Menesini 2012), žrtve pa so lahko dostopne (Tokunaga
2010). Ta »vseprisotnost« spletnega nasilja vpliva na žrtev na način, da nima
nikjer varnega časa in prostora (Tokunaga 2010; Hinduja in Patchin 2011), saj
je z več vidikov težko ostati nepovezan s spletnim okoljem (Ferrara idr. 2018).
130
skem in Finskem, kljub visoki tehnološki razvitosti, poročajo o zelo majhni
pogostosti spletnega nasilja (Smith 2012), na drugi strani Aoyama in Talbert
(2010) poročata o različnem dojemanju pojma nasilje pri Japoncih (jap. ijime),
in sicer z nasiljem razumejo popolno izključitev posameznika iz skupnosti,
Walrave and Heirman (2011) pa npr. opažata različno stopnjo spletnega na-
silja v flamski in frankofonski regiji iste države – Belgije. Menesinijeva (2012)
ugotavlja, da so ocene spletnega nasilja običajno višje, če je vzorec izbran
preko spleta, kot če temelji na celotni šolski populaciji. Ob tem pa ne velja
prezreti, da se ocene spletnega nasilja med raziskavami razlikujejo tudi zaradi
razlik v zasnovi in metodologiji raziskav. Newey idr. (2010) opozarjajo, da so
problemi v zvezi z raziskavami o spletnem nasilju med drugim povezani z ne-
enotno definicijo spletnega nasilja, s pomanjkanjem zanesljivih in veljavnih
anketnih vprašalnikov ter pretežno kvantitativno zasnovanimi raziskavami.
Nekateri raziskovalci (Hinduja in Patchin 2012; Olweus 2012b) ugotavljajo,
da v letih od 2006 do 2010 pogostost spletnega nasilja ni bistveno narasla,
da ostaja pri okrog 5 mladih. Prav tako Mascheroni in Olafsson (2018) ugo-
tavljata, da je spletno nasilje od 2014 do 2018 ostalo stabilno, pri 10 , je pa
od leta 2013 do 2017 število mladih, ki so se ob uporabi spleta počutili raz-
burjeni, neprijetno ali prestrašeno, v povprečju naraslo s 3 na 13 (Masche-
roni in Olafsson 2018). Mladi pa poročajo o porastu sovražnega govora, seks-
tinga, proanoreksične propagande in samopoškodbenih vsebin (Livingstone
idr. 2011; Mascheroni in Olafsson 2014), hkrati pa naraščajo tudi digitalne spre-
tnosti, kako se zaščiti.
Problem (ne)obvladljivosti spletnega nasilja
V nadaljevanju bomo poskušali odgovoriti na vprašanje, zakaj je spletno na-
silje v praksi še posebej težko obvladovati. Problem (ne)obvladljivosti sple-
tnega nasilja je povezan vsaj s tremi posebnostmi spletnega nasilja, in sicer:
s prostorom in časom dogajanja spletnega nasilja, z anonimnostjo storilca in
z nezmožnostjo obvladovanja publike, ki jo tovrstno nasilje zajame.
Medtem ko se tradicionalno nasilje dogaja v šoli ali njeni okolici, spletno
nasilje poteka preko sodobne IKT, večinoma zunaj šolskih prostorov. Neka-
teri raziskovalci trdijo, da se tradicionalno medvrstniško nasilje pogosto iz
šole prenese še na splet (Smith idr. 2008; Olweus 2012a). Ker spletno nasilje
ni omejeno le na ozek prostor, se mu je težje izogniti, pojavi se lahko vsak
trenutek, vsepovsod (Menesini 2012), žrtve pa so lahko dostopne (Tokunaga
2010). Ta »vseprisotnost« spletnega nasilja vpliva na žrtev na način, da nima
nikjer varnega časa in prostora (Tokunaga 2010; Hinduja in Patchin 2011), saj
je z več vidikov težko ostati nepovezan s spletnim okoljem (Ferrara idr. 2018).
130
