Page 179 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 179
Različni pristopi k spodbujanju razvoja inkluzivnih kompetenc študentov razrednega pouka
tni praktični situaciji (Korthagen 2008). Slednje je pomembno tudi za razvoj
inkluzivnih kompetenc, zato študente spodbujamo, da integrirajo znanja in
izkušnje, ki so jih pridobili tekom študija, v okviru različnih predmetnih po-
dročij. Hkrati jih spodbujamo, da izhajajo iz temeljnih pedagoških spoznanj,
ki formirajo dobre in inkluzivne pedagoške prakse, ter razvijajo zavedanje, da
so si otroci bolj podobni kot različni.
Ustvarjalno učno okolje
Projektno naravnano delo v okviru visokošolskega izobraževalnega procesa
je lahko ena od ustvarjalnih oblik poučevanja in učenja, ki omogoča ak-
tivno in smiselno participacijo študentov. Zagotavljanje ustvarjalnega uč-
nega okolja (angl. The Creative Classroom), ki spodbuja inovativno učenje,
je pomemben pristop k učenju za prihodnost, ki je zaradi hitrega tehnolo-
škega razvoja lahko precej nepredvidljiva ter zahteva fleksibilnost in pripra-
vljenost za stalno učenje ter celostni pristop k izzivom prihodnosti (Bocconi,
Kampylis in Punie 2012). Evropska politika za izobraževanje mladih stremi k
naravnanosti učenja v ustvarjanje novih, manj običajnih pristopov, ki gredo
izven predvidljivih okvirjev, kar podpira uresničevanje inkluzivne prakse. In-
dividualne potrebe otrok lahko učiteljem predstavljajo izziv za pedagoško
raziskovanje in ustvarjanje inovativnih inkluzivnih pedagoških praks. Značil-
nost ustvarjalnega učnega okolja je prav v tem, da se kontinuirano razvija
glede na kontekst in kulturo.
Avtorji modela ustvarjalno učno okolje (Bocconi, Kampylis in Punie 2012)
opredelijo osem dimenzij, ki so pri vzpostavljanju modela ključni, in sicer:
vsebina in učni načrt, ocenjevanje, učenje, poučevanje, vodenje in skupne
vrednote, medsebojni odnosi in povezanost, organizacija in fizično okolje. Pri
oblikovanju (1) vsebin in učnega načrta je pozornost pomembno usmerjati v
izbiro le nekaterih (ključnih) tem, ki jih imajo študenti možnost podrobneje in
bolj poglobljeno spoznavati. V tem procesu, ki ni nujno vezan zgolj na preda-
valnico, temveč se lahko odvija v raznolikih učnih okoljih, študentom poleg
specifičnih kompetenc omogočimo tudi razvijanje kompetenc za življenje,
kot so prilagajanje, formuliranje in artikuliranje problemov ter reševanje le-
teh, sodelovanje in podobno. Prav tako izhajamo iz študentovih obstoječih
znanj in veščin, ki jih je izgrajeval tako v okviru formalnega kot neformalnega
izobraževanja, pa tudi interesov in idej, ki jih lahko v tako zasnovanem učnem
procesu izrazi. V ustvarjalnem učnem okolju je uporaba različnih orodij in so-
dobne informacijske tehnologije lahko smiselneje umeščena. (2) Proces oce-
njevanja ni usmerjen samo v končni rezultat, temveč v spremljanje študen-
tovega osebnostnega in profesionalnega napredka. Poudarijo tudi pomen
179
tni praktični situaciji (Korthagen 2008). Slednje je pomembno tudi za razvoj
inkluzivnih kompetenc, zato študente spodbujamo, da integrirajo znanja in
izkušnje, ki so jih pridobili tekom študija, v okviru različnih predmetnih po-
dročij. Hkrati jih spodbujamo, da izhajajo iz temeljnih pedagoških spoznanj,
ki formirajo dobre in inkluzivne pedagoške prakse, ter razvijajo zavedanje, da
so si otroci bolj podobni kot različni.
Ustvarjalno učno okolje
Projektno naravnano delo v okviru visokošolskega izobraževalnega procesa
je lahko ena od ustvarjalnih oblik poučevanja in učenja, ki omogoča ak-
tivno in smiselno participacijo študentov. Zagotavljanje ustvarjalnega uč-
nega okolja (angl. The Creative Classroom), ki spodbuja inovativno učenje,
je pomemben pristop k učenju za prihodnost, ki je zaradi hitrega tehnolo-
škega razvoja lahko precej nepredvidljiva ter zahteva fleksibilnost in pripra-
vljenost za stalno učenje ter celostni pristop k izzivom prihodnosti (Bocconi,
Kampylis in Punie 2012). Evropska politika za izobraževanje mladih stremi k
naravnanosti učenja v ustvarjanje novih, manj običajnih pristopov, ki gredo
izven predvidljivih okvirjev, kar podpira uresničevanje inkluzivne prakse. In-
dividualne potrebe otrok lahko učiteljem predstavljajo izziv za pedagoško
raziskovanje in ustvarjanje inovativnih inkluzivnih pedagoških praks. Značil-
nost ustvarjalnega učnega okolja je prav v tem, da se kontinuirano razvija
glede na kontekst in kulturo.
Avtorji modela ustvarjalno učno okolje (Bocconi, Kampylis in Punie 2012)
opredelijo osem dimenzij, ki so pri vzpostavljanju modela ključni, in sicer:
vsebina in učni načrt, ocenjevanje, učenje, poučevanje, vodenje in skupne
vrednote, medsebojni odnosi in povezanost, organizacija in fizično okolje. Pri
oblikovanju (1) vsebin in učnega načrta je pozornost pomembno usmerjati v
izbiro le nekaterih (ključnih) tem, ki jih imajo študenti možnost podrobneje in
bolj poglobljeno spoznavati. V tem procesu, ki ni nujno vezan zgolj na preda-
valnico, temveč se lahko odvija v raznolikih učnih okoljih, študentom poleg
specifičnih kompetenc omogočimo tudi razvijanje kompetenc za življenje,
kot so prilagajanje, formuliranje in artikuliranje problemov ter reševanje le-
teh, sodelovanje in podobno. Prav tako izhajamo iz študentovih obstoječih
znanj in veščin, ki jih je izgrajeval tako v okviru formalnega kot neformalnega
izobraževanja, pa tudi interesov in idej, ki jih lahko v tako zasnovanem učnem
procesu izrazi. V ustvarjalnem učnem okolju je uporaba različnih orodij in so-
dobne informacijske tehnologije lahko smiselneje umeščena. (2) Proces oce-
njevanja ni usmerjen samo v končni rezultat, temveč v spremljanje študen-
tovega osebnostnega in profesionalnega napredka. Poudarijo tudi pomen
179
