Page 70 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 70
ez Drobnič
cialnem, kulturnem, izobraževalnem in ekonomskem razvoju. Pomen naci-
onalne bibliografije kot dokumentacije narodove kulturnega, socialnega in
političnega razvoja je zelo velik (Žumer 2003). Ob tem je seveda potrebno
opozoriti, da bibliografija sama po sebi še ne predstavlja kulturne zavesti (Be-
audiquez 1998), saj je le popis oz. seznam dokumentov.
Zato je lahko eden izmed dobrih kazalcev uvajanja sodobnih načinov pou-
čevanja in učenja s pomočjo IKT, značilnost in obseg pojavljanja te tematike
v nacionalni bibliografiji, torej kako se ta tematika odslikava v sistemiziranih
nacionalnih zapisih. To pomeni, da lahko na podlagi analize sistemiziranih
zapisov dobimo verodostojno sliko tudi o uveljavljanju IKT v izobraževanju,
tj. v procesih učenja in poučevanja nacije. Analizo smo opravili na podlagi
sistema COBISS, ki nudi solidno digitalno in ažurno urejeno nacionalno bibli-
ografijo.
Opredelitev in uporaba IKT v izobraževanju
OECD (2004) IKT opredeljuje kot proizvode in storitve, ki so se razvile iz tele-
komunikacijske in računalniške tehnologije. Informacijsko-komunikacijske
tehnologije so danes prisotne na vseh področjih življenja in so celotno
družbo preobrazile v nov tip informacijske družbe (Grlič 2011), s tem pa za-
vzele osrednje mesto v družbi.
Vidmar in Mancevič (2007) ugotavljata, da digitalizacija povzroča ekspo-
nentno rast podatkov in dostopnega znanja; ta cikel podvajanja se je začel
drastično krajšati po letu 1970 in trenutno znaša okrog dve leti. Po njunih
predvidevanjih se bo do leta 2020 skrajšal do dveh mesecev. V strokovni jav-
nosti je mogoče zaslediti ocene, da bo okrog 50 odstotkov pridobljenega
znanja diplomiranega inženirja neuporabnega v obdobju petih let, pri diplo-
miranih računalničarjih je to obdobje skrajšano na vsega dve leti (Mancevič
2018). To ima nedvomno vpliv na izobraževanje.
Uporaba IKT pri poučevanju in učenju je vse pogosteje predmet znanstve-
nega raziskovanja. Brečko in Vehovar (2008) navajata, da »IKT postaja tudi
ena izmed ključnih komponent izobraževalne politike, saj prinaša možnosti
izboljšave kakovosti izobraževanja ter dostopnosti in enotnosti v izobraževa-
nju«. Pri tem se izpostavljajo različni vidiki, od vplivov na kakovost izobraže-
vanja, hitrosti uvajanja pa tudi kakšen je prispevek tehnologije in njene upo-
rabe v izobraževanju.
Ker je izobraževanje odprt sistem družbe, v katerega prehajajo vse genera-
cije, je logično, da je podvržen tudi spremembam zaradi univerzalnosti uva-
janja informacijskih tehnologij. Tako Krnel (2008, 8) navaja, da »izobraževalni
sistem ne more in ne sme biti oaza brez sodobnih metod in načinov poučeva-
70
cialnem, kulturnem, izobraževalnem in ekonomskem razvoju. Pomen naci-
onalne bibliografije kot dokumentacije narodove kulturnega, socialnega in
političnega razvoja je zelo velik (Žumer 2003). Ob tem je seveda potrebno
opozoriti, da bibliografija sama po sebi še ne predstavlja kulturne zavesti (Be-
audiquez 1998), saj je le popis oz. seznam dokumentov.
Zato je lahko eden izmed dobrih kazalcev uvajanja sodobnih načinov pou-
čevanja in učenja s pomočjo IKT, značilnost in obseg pojavljanja te tematike
v nacionalni bibliografiji, torej kako se ta tematika odslikava v sistemiziranih
nacionalnih zapisih. To pomeni, da lahko na podlagi analize sistemiziranih
zapisov dobimo verodostojno sliko tudi o uveljavljanju IKT v izobraževanju,
tj. v procesih učenja in poučevanja nacije. Analizo smo opravili na podlagi
sistema COBISS, ki nudi solidno digitalno in ažurno urejeno nacionalno bibli-
ografijo.
Opredelitev in uporaba IKT v izobraževanju
OECD (2004) IKT opredeljuje kot proizvode in storitve, ki so se razvile iz tele-
komunikacijske in računalniške tehnologije. Informacijsko-komunikacijske
tehnologije so danes prisotne na vseh področjih življenja in so celotno
družbo preobrazile v nov tip informacijske družbe (Grlič 2011), s tem pa za-
vzele osrednje mesto v družbi.
Vidmar in Mancevič (2007) ugotavljata, da digitalizacija povzroča ekspo-
nentno rast podatkov in dostopnega znanja; ta cikel podvajanja se je začel
drastično krajšati po letu 1970 in trenutno znaša okrog dve leti. Po njunih
predvidevanjih se bo do leta 2020 skrajšal do dveh mesecev. V strokovni jav-
nosti je mogoče zaslediti ocene, da bo okrog 50 odstotkov pridobljenega
znanja diplomiranega inženirja neuporabnega v obdobju petih let, pri diplo-
miranih računalničarjih je to obdobje skrajšano na vsega dve leti (Mancevič
2018). To ima nedvomno vpliv na izobraževanje.
Uporaba IKT pri poučevanju in učenju je vse pogosteje predmet znanstve-
nega raziskovanja. Brečko in Vehovar (2008) navajata, da »IKT postaja tudi
ena izmed ključnih komponent izobraževalne politike, saj prinaša možnosti
izboljšave kakovosti izobraževanja ter dostopnosti in enotnosti v izobraževa-
nju«. Pri tem se izpostavljajo različni vidiki, od vplivov na kakovost izobraže-
vanja, hitrosti uvajanja pa tudi kakšen je prispevek tehnologije in njene upo-
rabe v izobraževanju.
Ker je izobraževanje odprt sistem družbe, v katerega prehajajo vse genera-
cije, je logično, da je podvržen tudi spremembam zaradi univerzalnosti uva-
janja informacijskih tehnologij. Tako Krnel (2008, 8) navaja, da »izobraževalni
sistem ne more in ne sme biti oaza brez sodobnih metod in načinov poučeva-
70
