Page 65 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 65
Validacija vprašalnika digitalnih kompetenc študentov
biti sposobni vplivati na proces učenja s stalnim angažiranjem na področju
poznavanja predmeta, vsebine kurikula, pedagogike, novosti, raziskav ter so-
cialnih in kulturnih razsežnosti izobraževanja. Raziskave so namreč pokazale
(Huang in Liaw 2005; Peralta in Costa 2007), da so odnos posameznega uči-
telja do računalnika in njegove izkušnje z njim ključni dejavnik, ki se pove-
zuje s stopnjo in pogostostjo rabe IKT-orodij v poučevanju. Ugotavljajo nam-
reč, da se učitelji, ki poročajo o negativnih izkušnjah oz. osebno niso naklo-
njeni uporabi IKT-orodij, v veliki meri ne odločajo za vključitev IKT v pouče-
vanje, saj menijo, da za uporabo sodobnih tehnologij niso kompetentni. Sle-
dnje pa samo še zaključi krog, v katerem na dolgi rok izgubljajo predvsem
učenci.
Sklep
Vključevanje IKT-orodij v učenje in poučevanje danes postaja zahteva so-
dobne inovativne pedagogike že v tolikšni meri, da se ji učitelji v celotni
vzgojno-izobraževalni vertikali težko izognejo. Ob tem pa se postavlja vpra-
šanje usposobljenosti učiteljev in njihovih digitalnih kompetenc. Kot ugota-
vljajo mnoge študije (npr. MIZŠ 2017), je predpogoj za opolnomočenje učen-
cev za soočanje z zahtevami digitalne družbe prav usposobljen učitelj, ki bi
moral biti deležen tovrstnega izobraževanja že v svojem dodiplomskem izo-
braževanju. Posledično pa se sproža razmislek tudi glede merjenja digital-
nih kompetenc študentov bodočih učiteljev. Zato je bil temeljni namen pri-
čujoče študije na osnovi teoretičnega koncepta DigComEdu konstruirati in
validirati preliminarno različico samoocenjevalnega Vprašalnika kompetenc
študentov pedagoških študijskih programov za didaktično rabo IKT pri uče-
nju in poučevanju (VIKT-š). Na osnovi predstavljenih statističnih analiz lahko
sklepamo na šestdimenzionalnost merjenega konstrukta, pri čemer pet la-
tentnih dimenzij vsebinsko sovpada s predpostavljenim modelom DigCo-
mEdu: digitalna pedagogika, digitalno vrednotenje, opolnomočenje učen-
cev, digitalna varnost in omogočanje razvoja digitalnih kompetenc učencev.
Dodatno pa ugotavljamo dimenzijo, ki se nanaša predvsem na stališče do
rabe IKT pri učenju in poučevanju, tj. dimenzijo naklonjenost klasičnemu na-
činu učenja in poučevanja. Rezultati kažejo, da je preliminarna različica VIKT-š
veljaven ter zanesljiv instrument, ki lahko služi za samooceno kompetentno-
sti študentov pedagoških študijskih programov za didaktično rabo IKT. Va-
lidacija novega inštrumenta VIKT-š pomeni nov zanesljiv in veljaven merski
pripomoček, ki ga postavljamo ob bok vsem obstoječim lestvicam in vpra-
šalnikom, ki se ukvarjajo z merjenjem digitalnih kompetenc na pedagoškem
področju.
65
biti sposobni vplivati na proces učenja s stalnim angažiranjem na področju
poznavanja predmeta, vsebine kurikula, pedagogike, novosti, raziskav ter so-
cialnih in kulturnih razsežnosti izobraževanja. Raziskave so namreč pokazale
(Huang in Liaw 2005; Peralta in Costa 2007), da so odnos posameznega uči-
telja do računalnika in njegove izkušnje z njim ključni dejavnik, ki se pove-
zuje s stopnjo in pogostostjo rabe IKT-orodij v poučevanju. Ugotavljajo nam-
reč, da se učitelji, ki poročajo o negativnih izkušnjah oz. osebno niso naklo-
njeni uporabi IKT-orodij, v veliki meri ne odločajo za vključitev IKT v pouče-
vanje, saj menijo, da za uporabo sodobnih tehnologij niso kompetentni. Sle-
dnje pa samo še zaključi krog, v katerem na dolgi rok izgubljajo predvsem
učenci.
Sklep
Vključevanje IKT-orodij v učenje in poučevanje danes postaja zahteva so-
dobne inovativne pedagogike že v tolikšni meri, da se ji učitelji v celotni
vzgojno-izobraževalni vertikali težko izognejo. Ob tem pa se postavlja vpra-
šanje usposobljenosti učiteljev in njihovih digitalnih kompetenc. Kot ugota-
vljajo mnoge študije (npr. MIZŠ 2017), je predpogoj za opolnomočenje učen-
cev za soočanje z zahtevami digitalne družbe prav usposobljen učitelj, ki bi
moral biti deležen tovrstnega izobraževanja že v svojem dodiplomskem izo-
braževanju. Posledično pa se sproža razmislek tudi glede merjenja digital-
nih kompetenc študentov bodočih učiteljev. Zato je bil temeljni namen pri-
čujoče študije na osnovi teoretičnega koncepta DigComEdu konstruirati in
validirati preliminarno različico samoocenjevalnega Vprašalnika kompetenc
študentov pedagoških študijskih programov za didaktično rabo IKT pri uče-
nju in poučevanju (VIKT-š). Na osnovi predstavljenih statističnih analiz lahko
sklepamo na šestdimenzionalnost merjenega konstrukta, pri čemer pet la-
tentnih dimenzij vsebinsko sovpada s predpostavljenim modelom DigCo-
mEdu: digitalna pedagogika, digitalno vrednotenje, opolnomočenje učen-
cev, digitalna varnost in omogočanje razvoja digitalnih kompetenc učencev.
Dodatno pa ugotavljamo dimenzijo, ki se nanaša predvsem na stališče do
rabe IKT pri učenju in poučevanju, tj. dimenzijo naklonjenost klasičnemu na-
činu učenja in poučevanja. Rezultati kažejo, da je preliminarna različica VIKT-š
veljaven ter zanesljiv instrument, ki lahko služi za samooceno kompetentno-
sti študentov pedagoških študijskih programov za didaktično rabo IKT. Va-
lidacija novega inštrumenta VIKT-š pomeni nov zanesljiv in veljaven merski
pripomoček, ki ga postavljamo ob bok vsem obstoječim lestvicam in vpra-
šalnikom, ki se ukvarjajo z merjenjem digitalnih kompetenc na pedagoškem
področju.
65
