Page 18 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 18
dnje gibalno učenje in poučevanje
trajnostni model gibanja
Odgovor na predstavljeni problem je lahko trajnostni model gibanja, ki stremi
k umeščanju gibanja v vsakodnevna opravila in k njegovemu čim daljšemu za-
drževanju v dnevnem ciklu. Razumevanje in uveljavljanje tovrstnega življen-
jskega sloga je v domeni vsakega vzgojitelja, učitelja, drugih s poučevanjem
povezanih poklicev ter učenca. Razumevanje pomena in pozitivne vloge gib-
anja je zato za vzgojitelje izjemnega antropološkega in aplikativnega pome-
na. Posledica številnih strukturnih sprememb sodobne družbe je tudi ta, da se
dosedanja paradigma gibalnega poučevanja, ki je temeljila na uresničevan-
ju želja in utemeljenih pričakovanj učencev v zvezi z učenjem številnih gibal-
nih dejavnosti in športov, zlagoma izteka. Nova pa šele nastaja in bo najbrž
zaznamovana s spopadanjem s sedentarizmom, konkurenčnostjo informacij
ske in zabavne industrije ter cenovno nedostopnostjo. V današnji postpermi-
sivni dobi lahko otroka učinkovito poučujemo tudi tako, da sam in na svoj
način izvaja zanj primerne gibalne dejavnosti v zanj ustreznem in varnem uč-
nem okolju. Če smo prej – tudi zaradi koncepta permisivne vzgoje – želeli sko-
raj vse za otroka opraviti vzgojitelji sami, mu moramo zdaj omogočati spre-
jemanje odgovornosti.
kakovostni gibalni razvoj otrok kot gradnik zdravega
življenjskega sloga
Otrokov razvoj je celosten in poteka hkrati na telesnem, gibalnem, čustven-
em, socialnem in spoznavnem področju. Gallahue, Ozmun in Goodway (2011)
ugotavljajo, da spremembe na enem področju vplivajo na spremembe na
vseh ostalih področjih, zato je lahko model poučevanja gibalnega poučevan-
ja, ki upošteva medsebojni vpliv, učinkovitejši od modela, ki se osredotoča
izključno na gibalne vsebine. Tako tuji (Walkley, Armstrong in Clohesy, 1998;
Malina, Bouchard in Bar, 2004; Gallahue idr., 2011; Harrington, 2005; Stodden
idr., 2008) kot slovenski raziskovalci področja gibalnega razvoja otroka (Strel
in Šturm, 1981; Rajtmajer, 1991; Pišot in Planinšec, 2010; Videmšek in Pišot, 2007;
Škof, 2017; Plevnik, 2014; Retar, 2014) poudarjajo pomen kakovostnega gibal-
nega poučevanja v zgodnjem otroštvu, ki lahko z razvojem gibalnih sposob-
nosti in kompetenc pospešuje gibalni razvoj ter omogoča optimalno gibalno
kompetentnost otroka. Tovrstno gibalno dejavnost avtorji razumejo tudi kot
18
trajnostni model gibanja
Odgovor na predstavljeni problem je lahko trajnostni model gibanja, ki stremi
k umeščanju gibanja v vsakodnevna opravila in k njegovemu čim daljšemu za-
drževanju v dnevnem ciklu. Razumevanje in uveljavljanje tovrstnega življen-
jskega sloga je v domeni vsakega vzgojitelja, učitelja, drugih s poučevanjem
povezanih poklicev ter učenca. Razumevanje pomena in pozitivne vloge gib-
anja je zato za vzgojitelje izjemnega antropološkega in aplikativnega pome-
na. Posledica številnih strukturnih sprememb sodobne družbe je tudi ta, da se
dosedanja paradigma gibalnega poučevanja, ki je temeljila na uresničevan-
ju želja in utemeljenih pričakovanj učencev v zvezi z učenjem številnih gibal-
nih dejavnosti in športov, zlagoma izteka. Nova pa šele nastaja in bo najbrž
zaznamovana s spopadanjem s sedentarizmom, konkurenčnostjo informacij
ske in zabavne industrije ter cenovno nedostopnostjo. V današnji postpermi-
sivni dobi lahko otroka učinkovito poučujemo tudi tako, da sam in na svoj
način izvaja zanj primerne gibalne dejavnosti v zanj ustreznem in varnem uč-
nem okolju. Če smo prej – tudi zaradi koncepta permisivne vzgoje – želeli sko-
raj vse za otroka opraviti vzgojitelji sami, mu moramo zdaj omogočati spre-
jemanje odgovornosti.
kakovostni gibalni razvoj otrok kot gradnik zdravega
življenjskega sloga
Otrokov razvoj je celosten in poteka hkrati na telesnem, gibalnem, čustven-
em, socialnem in spoznavnem področju. Gallahue, Ozmun in Goodway (2011)
ugotavljajo, da spremembe na enem področju vplivajo na spremembe na
vseh ostalih področjih, zato je lahko model poučevanja gibalnega poučevan-
ja, ki upošteva medsebojni vpliv, učinkovitejši od modela, ki se osredotoča
izključno na gibalne vsebine. Tako tuji (Walkley, Armstrong in Clohesy, 1998;
Malina, Bouchard in Bar, 2004; Gallahue idr., 2011; Harrington, 2005; Stodden
idr., 2008) kot slovenski raziskovalci področja gibalnega razvoja otroka (Strel
in Šturm, 1981; Rajtmajer, 1991; Pišot in Planinšec, 2010; Videmšek in Pišot, 2007;
Škof, 2017; Plevnik, 2014; Retar, 2014) poudarjajo pomen kakovostnega gibal-
nega poučevanja v zgodnjem otroštvu, ki lahko z razvojem gibalnih sposob-
nosti in kompetenc pospešuje gibalni razvoj ter omogoča optimalno gibalno
kompetentnost otroka. Tovrstno gibalno dejavnost avtorji razumejo tudi kot
18
