Page 19 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 19
temeljni razmisleki o gibalnem poučevanju
naložbo, ki ne prinaša neposredne koristi samo v otroštvu, temveč tudi v zreli
dobi in starosti, ter ima lahko multiplikativne učinke na družbo.
kaj je učenje?
Uradna in strokovna definicija (UNESCO/ISCED) učenja iz leta 1993 (povzeto po
Marentič Požarnik, 2019) je vsaka sprememba v vedenju, informiranosti, znan-
ju, razumevanju, stališčih, spretnostih ali zmožnostih, ki je trajna in je ne more-
mo pripisati telesni rasti ali razvoju podedovanih vedenjskih vzorcev. Kljub
preučevanju poučevanja kot celovitega procesa v praksi prevladuje tradicion-
alno pojmovanje poučevanja kot kopičenja in zapomnitve spoznanj, do kater-
ih so prišli posamezniki (Marentič Požarnik, 2019). Avtorica meni, da je uveljav-
ljanje aktualnega pristopa k pouku v obliki aktivnega poučevanja, za katerega
sta značilna samostojno iskanje in razmišljanje s skupinskim dialogom ter s
postavljanjem in preizkušanjem hipotez, gre torej za učenje, ki človeka misel-
no in čustveno aktivira, še vedno prepočasno. Za učinkovito učenje je pomem-
bno, da vzgojitelji zagotavljamo pozitivno, varno in ustvarjalno okolje, v kater-
em je veliko raznolikih praktičnih vsebin (Retar, Plevnik, Hozjan in Kolar, 2014).
Sodobni vzgojitelji na področju gibalnih/športnih dejavnosti se osredotoča-
mo in zavzemamo za razumevanje poučevanja kot proaktivnega, ustvarjal-
nega in na praksi temelječega spodbujanja gibalnega razvoja otrok z razvi-
janjem njihovih podedovanih gibalnih sposobnosti, učenjem kakovostnih
elementarnih gibalnih vzorcev in pridobivanjem novih gibalnih izkušenj s cil-
jem, da postajajo otroci gibalno kompetentnejši.
Na področju gibalnega poučevanja – organiziranega procesa gibalnega
učenja je učenec vključen v učni proces kot integrirani posameznik v celoto, ki
jo samo teoretično lahko strukturiramo na podsisteme, kot so: kognitivni, ko-
nativni, senzorični, motorični, socialni itd. V praksi učenec deluje povsem po-
vezano, celostno. Njegovo delovanje ni samo seštevek vseh dejavnosti, tem-
več zaradi interakcij deluje sinergijsko. Gibalno učenje je psihomotorični učni
proces, s katerim se kot rezultat usmerjanja, vadbe oz. izkušenj hoteno in traj-
no spremeni zmogljivost gibalnih spretnosti (Edwards, 2010). Trajne spremem-
be v gibalnem izražanju ali vedênju prispevata tako duševni (psiho) kot gibal-
ni (motorični) sistem človeka. V praksi opuščamo tovrstno poimenovanje in ga
nadomeščamo s pojmom gibalno učenje. Učni izid tovrstnega poučevanja je
novo znanje in védenje o različnih gibalnih strukturah. Navzven je znanje pre-
poznano tako, da novo naučeno gibanje postaja dovršeno, usklajeno, tekoče,
19
naložbo, ki ne prinaša neposredne koristi samo v otroštvu, temveč tudi v zreli
dobi in starosti, ter ima lahko multiplikativne učinke na družbo.
kaj je učenje?
Uradna in strokovna definicija (UNESCO/ISCED) učenja iz leta 1993 (povzeto po
Marentič Požarnik, 2019) je vsaka sprememba v vedenju, informiranosti, znan-
ju, razumevanju, stališčih, spretnostih ali zmožnostih, ki je trajna in je ne more-
mo pripisati telesni rasti ali razvoju podedovanih vedenjskih vzorcev. Kljub
preučevanju poučevanja kot celovitega procesa v praksi prevladuje tradicion-
alno pojmovanje poučevanja kot kopičenja in zapomnitve spoznanj, do kater-
ih so prišli posamezniki (Marentič Požarnik, 2019). Avtorica meni, da je uveljav-
ljanje aktualnega pristopa k pouku v obliki aktivnega poučevanja, za katerega
sta značilna samostojno iskanje in razmišljanje s skupinskim dialogom ter s
postavljanjem in preizkušanjem hipotez, gre torej za učenje, ki človeka misel-
no in čustveno aktivira, še vedno prepočasno. Za učinkovito učenje je pomem-
bno, da vzgojitelji zagotavljamo pozitivno, varno in ustvarjalno okolje, v kater-
em je veliko raznolikih praktičnih vsebin (Retar, Plevnik, Hozjan in Kolar, 2014).
Sodobni vzgojitelji na področju gibalnih/športnih dejavnosti se osredotoča-
mo in zavzemamo za razumevanje poučevanja kot proaktivnega, ustvarjal-
nega in na praksi temelječega spodbujanja gibalnega razvoja otrok z razvi-
janjem njihovih podedovanih gibalnih sposobnosti, učenjem kakovostnih
elementarnih gibalnih vzorcev in pridobivanjem novih gibalnih izkušenj s cil-
jem, da postajajo otroci gibalno kompetentnejši.
Na področju gibalnega poučevanja – organiziranega procesa gibalnega
učenja je učenec vključen v učni proces kot integrirani posameznik v celoto, ki
jo samo teoretično lahko strukturiramo na podsisteme, kot so: kognitivni, ko-
nativni, senzorični, motorični, socialni itd. V praksi učenec deluje povsem po-
vezano, celostno. Njegovo delovanje ni samo seštevek vseh dejavnosti, tem-
več zaradi interakcij deluje sinergijsko. Gibalno učenje je psihomotorični učni
proces, s katerim se kot rezultat usmerjanja, vadbe oz. izkušenj hoteno in traj-
no spremeni zmogljivost gibalnih spretnosti (Edwards, 2010). Trajne spremem-
be v gibalnem izražanju ali vedênju prispevata tako duševni (psiho) kot gibal-
ni (motorični) sistem človeka. V praksi opuščamo tovrstno poimenovanje in ga
nadomeščamo s pojmom gibalno učenje. Učni izid tovrstnega poučevanja je
novo znanje in védenje o različnih gibalnih strukturah. Navzven je znanje pre-
poznano tako, da novo naučeno gibanje postaja dovršeno, usklajeno, tekoče,
19
