Page 63 - Zadravec Šedivy, N., in V. Poštuvan, ur. 2022. Samomorilno vedenje mladostnikov. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 63
ntifikacija posameznikov s povečanim
tveganjem za slabše duševno zdravje
Pri identifikaciji ranljivih posameznikov se opiramo na prisotnost dejavnikov tveganja
in samoporočanje udeležencev o različnih vidikih doživljanja, ki bi lahko kazali na stisko.
Mladostnike s povečanim tveganjem za slabše duševno zdravje prepoznamo preko infor-
macij, zbranih s pomočjo osnovnega ali nadaljevalnega evalvacijskega vprašalnika.
Na podlagi izpolnjenega vprašalnika so identificirani mladostniki s povečanim tveganjem
za slabše duševno zdravje povabljeni na individualen pogovor za preverjanje resnosti
ogroženosti, ki jih izvajajo svetovalni delavci na šoli. Ti v individualnem pogovoru preverijo
doživljanje stisk in misli na samomor, pri čemer ogrožene mladostnike napotijo na klini
čno-psihološko oz. pedopsihiatrično obravnavo. Pri tem je pomembno, da je strokovnjak
za duševno zdravje mladostniku lahko dosegljiv (v bližnji okolici, dosegljiv s pomočjo jav-
nega prevoza itd.), zato je v pogovoru z mladostnikom v stiski ključnega pomena, da je
svetovalni delavec na šoli seznanjen z možnimi viri strokovne pomoči v bližnji okolici.
Kot pomoč pri ustrezni izvedbi individualnega pogovora z mladostnikom priporočamo upo-
rabo priročnika: Pogovor o samomoru: Praktični priročnik za pogovor o najtežjih življenj-
skih vprašanjih (Poštuvan, 2020). Priročnik je prosto dostopen na spletni strani zivziv.si.
Ocenjevanje samomorilne ogroženosti
v klinično-psihološki obravnavi
Ocenjevanje samomorilne ogroženosti navadno temelji na kliničnem intervjuju oz. pogovo-
ru, psihološkem testiranju in pridobivanju podatkov od posameznikovih bližnjih. Kot velja
za psihološko testiranje na splošno, je potrebno zbrane informacije interpretirati v luči
posameznikove zgodovine, podatkov ob napotitvi ter ocene vedenja. V pogovoru je vse-
bine priporočljivo obravnavati v smeri od prvih simptomov k občutku brezupa in nazadnje
k samomorilnim mislim. Ta način poglabljanja v tematiko pripomore k znižanju anksio-
znosti ter krepitvi odnosa med strokovnjakom in osebo v stiski. Smiselna je tudi uporaba
psiholoških vprašalnikov in lestvic za pridobivanje podatkov o specifičnih vidikih samomo-
rilnega procesa (npr. pogostost, intenzivnost, obvladovanje in trajanje samomorilnih misli,
priprava sredstev, izdelan načrt). Obenem lahko izpolnjevanje vprašalnika ali lestvice po-
samezniku predstavlja manj ogrožajoč način za izražanje misli in čustev (Rudd idr., 2001).
Vendar avtorji poudarjajo, da za ocenjevanje samomorilne ogroženosti mladostnikov ni na
voljo dovolj kvalitetnih instrumentov (Bursztein Lipsicas in Apter, 2011). Čeprav je nerealno
61
tveganjem za slabše duševno zdravje
Pri identifikaciji ranljivih posameznikov se opiramo na prisotnost dejavnikov tveganja
in samoporočanje udeležencev o različnih vidikih doživljanja, ki bi lahko kazali na stisko.
Mladostnike s povečanim tveganjem za slabše duševno zdravje prepoznamo preko infor-
macij, zbranih s pomočjo osnovnega ali nadaljevalnega evalvacijskega vprašalnika.
Na podlagi izpolnjenega vprašalnika so identificirani mladostniki s povečanim tveganjem
za slabše duševno zdravje povabljeni na individualen pogovor za preverjanje resnosti
ogroženosti, ki jih izvajajo svetovalni delavci na šoli. Ti v individualnem pogovoru preverijo
doživljanje stisk in misli na samomor, pri čemer ogrožene mladostnike napotijo na klini
čno-psihološko oz. pedopsihiatrično obravnavo. Pri tem je pomembno, da je strokovnjak
za duševno zdravje mladostniku lahko dosegljiv (v bližnji okolici, dosegljiv s pomočjo jav-
nega prevoza itd.), zato je v pogovoru z mladostnikom v stiski ključnega pomena, da je
svetovalni delavec na šoli seznanjen z možnimi viri strokovne pomoči v bližnji okolici.
Kot pomoč pri ustrezni izvedbi individualnega pogovora z mladostnikom priporočamo upo-
rabo priročnika: Pogovor o samomoru: Praktični priročnik za pogovor o najtežjih življenj-
skih vprašanjih (Poštuvan, 2020). Priročnik je prosto dostopen na spletni strani zivziv.si.
Ocenjevanje samomorilne ogroženosti
v klinično-psihološki obravnavi
Ocenjevanje samomorilne ogroženosti navadno temelji na kliničnem intervjuju oz. pogovo-
ru, psihološkem testiranju in pridobivanju podatkov od posameznikovih bližnjih. Kot velja
za psihološko testiranje na splošno, je potrebno zbrane informacije interpretirati v luči
posameznikove zgodovine, podatkov ob napotitvi ter ocene vedenja. V pogovoru je vse-
bine priporočljivo obravnavati v smeri od prvih simptomov k občutku brezupa in nazadnje
k samomorilnim mislim. Ta način poglabljanja v tematiko pripomore k znižanju anksio-
znosti ter krepitvi odnosa med strokovnjakom in osebo v stiski. Smiselna je tudi uporaba
psiholoških vprašalnikov in lestvic za pridobivanje podatkov o specifičnih vidikih samomo-
rilnega procesa (npr. pogostost, intenzivnost, obvladovanje in trajanje samomorilnih misli,
priprava sredstev, izdelan načrt). Obenem lahko izpolnjevanje vprašalnika ali lestvice po-
samezniku predstavlja manj ogrožajoč način za izražanje misli in čustev (Rudd idr., 2001).
Vendar avtorji poudarjajo, da za ocenjevanje samomorilne ogroženosti mladostnikov ni na
voljo dovolj kvalitetnih instrumentov (Bursztein Lipsicas in Apter, 2011). Čeprav je nerealno
61
