Page 232 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 232
ina Bogatec, Sara Brezigar in Maja Mezgec
ker »če ni osebnih stikov, si zelo demotiviran in čutiš, da nimaš cilja«, pravi
eden izmed intervjuvancev. Poleg motivacije pa dijaki pogosto opozarjajo
tudi na izziv, ki zadeva »kakovost« šolanja v najožjem smislu in se nanaša na
razlage učne snovi. Nekateri pogrešajo »učenje v razredu, ker je bolj jasno in
razumljivo«, drugi pa opozarjajo, da nekateri profesorji dajejo »preveč nalog,
ne da bi razložili prav snov«, oziroma si želijo »več razlag s strani profesorjev,
kajti sedaj so pri nekaterih malo površne in manjkajo«.
Večina dijakov izobraževanje na daljavo sprejema le kot rešitev v izrednih
razmerah. Med razloge za to verjetno spada tudi količina časa, ki ga name-
njajo šolskim obveznostim. Povsem deljena mnenja pa so izrazili glede mož-
nosti, da so odgovornejši pri delu, zadovoljni s takšnim načinom pouka in
da šola upošteva njihove predloge pri izvajanju izobraževalnih dejavnosti na
daljavo.
Nazadnje velja izpostaviti še pomemben segment ugotovitev, ki so prišle
do izraza predvsem v odprtih vprašanjih in opombah ter se nanašajo na or-
ganizacijo dela med profesorji. Če je bilo prej medpredmetno sodelovanje
predvsem strokovno vprašanje, torej »na kakšen način naj poučujemo«, je
dijake pri pouku na daljavo z vso močjo doletelo spoznanje, da je komuni-
kacije in koordinacije med profesorji zelo malo – in to ne zgolj na vsebinski
ravni, v smislu povezovanja vsebin, ampak tudi v smislu, da ni neke izmenjave
niti glede uporabe in prilagajanja pristopov za poučevanje na daljavo niti pri
banalnih organizacijskih vidikih, kot je na npr. uskladitev urnikov, kjer bi bilo
treba upoštevati, da se zdaj pouk odvija pred ekranom. Dijaki tako pogrešajo
večjo usklajenost med profesorji, ki »bi morali [. . .] več komunicirati med se-
boj in bolj enakomerno porazdeliti ure ter obveznosti«. Eden izmed dijakov
je izpostavil, da bi bilo »najbolje [. . .], da bi videolekcije imeli iste dneve kot
pouk v šoli«, kar nas napeljuje na misel, da so na nekaterih šolah profesorji
pouk organizirali po svoji presoji.
Prvo hipotezo – da so imeli profesorji drugostopenjskih šol različne izkuš-
nje s poukom na daljavo, in sicer glede na težave, oblike pouka na daljavo in
učinkovitost teh oblik – lahko potrdimo. Glede oblik pouka so se najbolj uve-
ljavile uporaba domačih nalog, ki jih morajo dijaki rešiti in oddati, kot oblika
samostojnega dela šolajočih se, sinhrone interakcije, kot so spletna srečanja
v živo, in asinhrono pošiljanje gradiva in posnetkov. So pa dijaki izpostavili,
da se različne oblike različno obnesejo pri različnih predmetih; za nekatere
predmete je tak način dela primernejši, za druge pa manj. Največ pomislekov
so dijaki in profesorji izrazili glede ocenjevanja na daljavo in njegove objek-
tivnosti. Pri izpostavljenih težavah velja omeniti še upad motivacije dijakov
in sodelovanje pri pouku brez vklopljenih videokamer. Dijaki so izrecno izpo-
232
ker »če ni osebnih stikov, si zelo demotiviran in čutiš, da nimaš cilja«, pravi
eden izmed intervjuvancev. Poleg motivacije pa dijaki pogosto opozarjajo
tudi na izziv, ki zadeva »kakovost« šolanja v najožjem smislu in se nanaša na
razlage učne snovi. Nekateri pogrešajo »učenje v razredu, ker je bolj jasno in
razumljivo«, drugi pa opozarjajo, da nekateri profesorji dajejo »preveč nalog,
ne da bi razložili prav snov«, oziroma si želijo »več razlag s strani profesorjev,
kajti sedaj so pri nekaterih malo površne in manjkajo«.
Večina dijakov izobraževanje na daljavo sprejema le kot rešitev v izrednih
razmerah. Med razloge za to verjetno spada tudi količina časa, ki ga name-
njajo šolskim obveznostim. Povsem deljena mnenja pa so izrazili glede mož-
nosti, da so odgovornejši pri delu, zadovoljni s takšnim načinom pouka in
da šola upošteva njihove predloge pri izvajanju izobraževalnih dejavnosti na
daljavo.
Nazadnje velja izpostaviti še pomemben segment ugotovitev, ki so prišle
do izraza predvsem v odprtih vprašanjih in opombah ter se nanašajo na or-
ganizacijo dela med profesorji. Če je bilo prej medpredmetno sodelovanje
predvsem strokovno vprašanje, torej »na kakšen način naj poučujemo«, je
dijake pri pouku na daljavo z vso močjo doletelo spoznanje, da je komuni-
kacije in koordinacije med profesorji zelo malo – in to ne zgolj na vsebinski
ravni, v smislu povezovanja vsebin, ampak tudi v smislu, da ni neke izmenjave
niti glede uporabe in prilagajanja pristopov za poučevanje na daljavo niti pri
banalnih organizacijskih vidikih, kot je na npr. uskladitev urnikov, kjer bi bilo
treba upoštevati, da se zdaj pouk odvija pred ekranom. Dijaki tako pogrešajo
večjo usklajenost med profesorji, ki »bi morali [. . .] več komunicirati med se-
boj in bolj enakomerno porazdeliti ure ter obveznosti«. Eden izmed dijakov
je izpostavil, da bi bilo »najbolje [. . .], da bi videolekcije imeli iste dneve kot
pouk v šoli«, kar nas napeljuje na misel, da so na nekaterih šolah profesorji
pouk organizirali po svoji presoji.
Prvo hipotezo – da so imeli profesorji drugostopenjskih šol različne izkuš-
nje s poukom na daljavo, in sicer glede na težave, oblike pouka na daljavo in
učinkovitost teh oblik – lahko potrdimo. Glede oblik pouka so se najbolj uve-
ljavile uporaba domačih nalog, ki jih morajo dijaki rešiti in oddati, kot oblika
samostojnega dela šolajočih se, sinhrone interakcije, kot so spletna srečanja
v živo, in asinhrono pošiljanje gradiva in posnetkov. So pa dijaki izpostavili,
da se različne oblike različno obnesejo pri različnih predmetih; za nekatere
predmete je tak način dela primernejši, za druge pa manj. Največ pomislekov
so dijaki in profesorji izrazili glede ocenjevanja na daljavo in njegove objek-
tivnosti. Pri izpostavljenih težavah velja omeniti še upad motivacije dijakov
in sodelovanje pri pouku brez vklopljenih videokamer. Dijaki so izrecno izpo-
232
