Page 57 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 57
Ko izziv postane priložnost: razvoj modela virtualne zgodnje obravnave v Centru IRIS
razvoj otrok. V primerjavi z izvajanem obravnav v živo je virtualna zgodnja
obravnava zahtevala bistveno več priprave in usklajevanja med udeleženci
obravnav. Starši so imeli omejeno znanje uporabe videokonferenčnih sis-
temov in predvsem omejeno število pripomočkov za delo od doma. Če so
obravnave v živo temeljile na sočasnem delu z otrokom in s starši, so vir-
tualne zgodnje obravnave temeljile pretežno na učnem coachingu staršev
in na njihovem usposabljanju za delo z otrokom. Tako kot navajajo domači
in tuji raziskovalci (Blackman 2003; Dunst in Trivette 2009; Košiček idr. 2009;
Marjanovič Umek in Zupančič 2009; Meadan in Daczewitz 2015; Shonkoff
in Meisels 2000; Tomasello, Manning in Dulmus 2010), je namen zgodnje
obravnave predvsem preventiven in usmerjen v družino kot celoto, ne le v
posameznega otroka. Povezovanje otrok in staršev je bilo pomembno tudi
pri neposrednem delu strokovnega delavca z otrokom, saj je otrok ves čas
potreboval prisotnost starša, ki je ustrezno prilagodil učno okolje, pripravil
pripomočke za delo in se vključil v obravnavo, ko je otrok potreboval fizično
ali tehnično pomoč.
Odprto vprašanje, ki se je pojavilo pri evalvaciji ključnih korakov virtualne
zgodnje obravnave in zahteva dodaten premislek v bodoče, je, kako natanč-
neje spremljati in objektivno oceniti napredek otrok pri izvajanju virtualne
zgodnje obravnave. Problematika je še posebej izpostavljena v primerih, ko
neposredno delo na daljavo poteka pretežno s starši, in/ali v primerih, ko so
starši slabše tehnično opremljeni in usposobljeni za delo s sodobno tehno-
logijo.
Model virtualne zgodnje obravnave v Centru IRIS, ki vsebuje jasno opre-
deljene cilje obravnave in skrbno načrtovane korake za dosego le-teh, se je
izkazal kot učinkovit odziv na izredne razmere na področju vzgoje in izobra-
ževanja ter tiflopedagoške (re)habilitacije predšolskih otrok s slepoto, sla-
bovidnostjo ali z okvaro vidne funkcije ter njihovih družin med pandemijo
covida-19. Predstavljeni model virtualne zgodnje obravnave se je na Centru
IRIS ohranil tudi po preklicu pandemije in se, sicer v manjši meri kot predho-
dno, izvaja tudi v šolskem letu 2021/2022. Predvidevamo, da se bo v prihod-
nje uporabljal kot podporni model v primerih, ko se družine, zaradi različnih
razlogov, ne bodo mogle udeleževati obravnav v živo, in v primerih srečanj
transdisciplinarnih timov z namenom izmenjave informacij med strokovnimi
delavci in obravnavano družino.
Sklepne ugotovitve
V prispevku smo skušali raziskati dosedanje izkušnje in primere dobrih praks
z izvajanjem virtualne zgodnje obravnave s predšolskimi otroki s slepoto
57
razvoj otrok. V primerjavi z izvajanem obravnav v živo je virtualna zgodnja
obravnava zahtevala bistveno več priprave in usklajevanja med udeleženci
obravnav. Starši so imeli omejeno znanje uporabe videokonferenčnih sis-
temov in predvsem omejeno število pripomočkov za delo od doma. Če so
obravnave v živo temeljile na sočasnem delu z otrokom in s starši, so vir-
tualne zgodnje obravnave temeljile pretežno na učnem coachingu staršev
in na njihovem usposabljanju za delo z otrokom. Tako kot navajajo domači
in tuji raziskovalci (Blackman 2003; Dunst in Trivette 2009; Košiček idr. 2009;
Marjanovič Umek in Zupančič 2009; Meadan in Daczewitz 2015; Shonkoff
in Meisels 2000; Tomasello, Manning in Dulmus 2010), je namen zgodnje
obravnave predvsem preventiven in usmerjen v družino kot celoto, ne le v
posameznega otroka. Povezovanje otrok in staršev je bilo pomembno tudi
pri neposrednem delu strokovnega delavca z otrokom, saj je otrok ves čas
potreboval prisotnost starša, ki je ustrezno prilagodil učno okolje, pripravil
pripomočke za delo in se vključil v obravnavo, ko je otrok potreboval fizično
ali tehnično pomoč.
Odprto vprašanje, ki se je pojavilo pri evalvaciji ključnih korakov virtualne
zgodnje obravnave in zahteva dodaten premislek v bodoče, je, kako natanč-
neje spremljati in objektivno oceniti napredek otrok pri izvajanju virtualne
zgodnje obravnave. Problematika je še posebej izpostavljena v primerih, ko
neposredno delo na daljavo poteka pretežno s starši, in/ali v primerih, ko so
starši slabše tehnično opremljeni in usposobljeni za delo s sodobno tehno-
logijo.
Model virtualne zgodnje obravnave v Centru IRIS, ki vsebuje jasno opre-
deljene cilje obravnave in skrbno načrtovane korake za dosego le-teh, se je
izkazal kot učinkovit odziv na izredne razmere na področju vzgoje in izobra-
ževanja ter tiflopedagoške (re)habilitacije predšolskih otrok s slepoto, sla-
bovidnostjo ali z okvaro vidne funkcije ter njihovih družin med pandemijo
covida-19. Predstavljeni model virtualne zgodnje obravnave se je na Centru
IRIS ohranil tudi po preklicu pandemije in se, sicer v manjši meri kot predho-
dno, izvaja tudi v šolskem letu 2021/2022. Predvidevamo, da se bo v prihod-
nje uporabljal kot podporni model v primerih, ko se družine, zaradi različnih
razlogov, ne bodo mogle udeleževati obravnav v živo, in v primerih srečanj
transdisciplinarnih timov z namenom izmenjave informacij med strokovnimi
delavci in obravnavano družino.
Sklepne ugotovitve
V prispevku smo skušali raziskati dosedanje izkušnje in primere dobrih praks
z izvajanjem virtualne zgodnje obravnave s predšolskimi otroki s slepoto
57
