Page 64 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 64
reja Klančar in Aleksander Janeš
že predšolske otroke pričnemo opremljati z znanji in veščinami, ki jim bodo
pomagali ne samo preživeti, ampak obvladati svet, v katerem bodo živeli, ter
da z razvojem teh znanj in veščin nadaljujemo po celotni vertikali izobraže-
vanja (Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport 2022, 9). Slednje zahteva
nadgradnjo in dopolnitev učnih načrtov tako, da bodo znanj RIN in digital-
nih kompetenc deležni vsi mladi. Pri tem je pomembno poskrbeti za ustrezno
(do)izobraževanje pedagoških delavcev, ki že opravljajo poklic, in tudi bodo-
čih učiteljev/vzgojiteljev, pri čemer pomembno vlogo prevzamejo strokovne
in akademske pedagoške institucije (Ministrstvo za izobraževanje, znanost in
šport 2021, 4).
Pandemija covida-19 je vplivala tudi na delovanje univerz, jih prisilila v
agilno prilagajanje pedagoških procesov, pri čemer je spremenila in pospe-
šila rabo digitalnih tehnologij. V slovenskem prostoru je spodbudila širšo raz-
pravo o pomenu razvoja digitalnih kompetenc in pridobivanju znanj RIN ter
vključevanju teh vsebin po celotni vertikali izobraževanja. S tem je vplivala
na spremembo izobraževanja tudi v času po epidemiji.
Na uspešno vpeljevanje novosti (npr. inovativne učne oblike, oblikova-
nje in uporaba inovativnih učnih okolij itd.) v pedagoško prakso vzgojite-
lja/učitelja vplivajo številni dejavniki. V času digitalizacije izobraževanja je
eno izmed aktualnih področij raziskovanja tudi preučevanje dejavnikov, ki
vplivajo na prihodnjo uporabo digitalnih orodij pri pedagoškem delu. Eden
teh dejavnikov so digitalne kompetence. Digitalno kompetenco je Evropski
Svet opredelil kot eno od osmih ključnih kompetenc, potrebnih za zaposlji-
vost, osebno izpolnitev in zdravje, aktivno in odgovorno državljanstvo ter
socialno vključevanje (Priporočilo Sveta z dne 22. maja o ključnih kompeten-
cah za vseživljenjsko učenje 2018). Digitalna kompetenca vključuje samoza-
vestno, kritično in odgovorno uporabo digitalnih tehnologij ter interakcijo z
njimi pri učenju, delu in družbenem udejstvovanju. Vključuje informacijsko
in podatkovno pismenost, sporazumevanje in sodelovanje, medijsko pisme-
nost, ustvarjanje digitalnih vsebin (tudi programiranje), varnost (tudi digi-
talno dobro počutje in kompetence v zvezi s kibernetsko varnostjo), vpra-
šanja intelektualne lastnine, reševanje problemov in kritično mišljenje (str.
189–199).
Ugotovitve kažejo, da je, poleg ravni razvitosti digitalnih kompetenc, po-
memben dejavnik uspešnosti prihodnjega vključevanja tehnologij tudi od-
nos vzgojiteljev do tehnologije (Blackwell, Lauricella in Wartella 2014; Yusop
2015). Nekateri avtorji (Dumford in Miller 2018; Madsen, Thorvaldsen in Sollied
2021; Madsen in Thorvaldsen 2022; Štemberger in Čotar Konrad 2021) poudar-
jajo, da se odprtost in pozitiven odnos do uporabe digitalnih tehnologij v izo-
64
že predšolske otroke pričnemo opremljati z znanji in veščinami, ki jim bodo
pomagali ne samo preživeti, ampak obvladati svet, v katerem bodo živeli, ter
da z razvojem teh znanj in veščin nadaljujemo po celotni vertikali izobraže-
vanja (Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport 2022, 9). Slednje zahteva
nadgradnjo in dopolnitev učnih načrtov tako, da bodo znanj RIN in digital-
nih kompetenc deležni vsi mladi. Pri tem je pomembno poskrbeti za ustrezno
(do)izobraževanje pedagoških delavcev, ki že opravljajo poklic, in tudi bodo-
čih učiteljev/vzgojiteljev, pri čemer pomembno vlogo prevzamejo strokovne
in akademske pedagoške institucije (Ministrstvo za izobraževanje, znanost in
šport 2021, 4).
Pandemija covida-19 je vplivala tudi na delovanje univerz, jih prisilila v
agilno prilagajanje pedagoških procesov, pri čemer je spremenila in pospe-
šila rabo digitalnih tehnologij. V slovenskem prostoru je spodbudila širšo raz-
pravo o pomenu razvoja digitalnih kompetenc in pridobivanju znanj RIN ter
vključevanju teh vsebin po celotni vertikali izobraževanja. S tem je vplivala
na spremembo izobraževanja tudi v času po epidemiji.
Na uspešno vpeljevanje novosti (npr. inovativne učne oblike, oblikova-
nje in uporaba inovativnih učnih okolij itd.) v pedagoško prakso vzgojite-
lja/učitelja vplivajo številni dejavniki. V času digitalizacije izobraževanja je
eno izmed aktualnih področij raziskovanja tudi preučevanje dejavnikov, ki
vplivajo na prihodnjo uporabo digitalnih orodij pri pedagoškem delu. Eden
teh dejavnikov so digitalne kompetence. Digitalno kompetenco je Evropski
Svet opredelil kot eno od osmih ključnih kompetenc, potrebnih za zaposlji-
vost, osebno izpolnitev in zdravje, aktivno in odgovorno državljanstvo ter
socialno vključevanje (Priporočilo Sveta z dne 22. maja o ključnih kompeten-
cah za vseživljenjsko učenje 2018). Digitalna kompetenca vključuje samoza-
vestno, kritično in odgovorno uporabo digitalnih tehnologij ter interakcijo z
njimi pri učenju, delu in družbenem udejstvovanju. Vključuje informacijsko
in podatkovno pismenost, sporazumevanje in sodelovanje, medijsko pisme-
nost, ustvarjanje digitalnih vsebin (tudi programiranje), varnost (tudi digi-
talno dobro počutje in kompetence v zvezi s kibernetsko varnostjo), vpra-
šanja intelektualne lastnine, reševanje problemov in kritično mišljenje (str.
189–199).
Ugotovitve kažejo, da je, poleg ravni razvitosti digitalnih kompetenc, po-
memben dejavnik uspešnosti prihodnjega vključevanja tehnologij tudi od-
nos vzgojiteljev do tehnologije (Blackwell, Lauricella in Wartella 2014; Yusop
2015). Nekateri avtorji (Dumford in Miller 2018; Madsen, Thorvaldsen in Sollied
2021; Madsen in Thorvaldsen 2022; Štemberger in Čotar Konrad 2021) poudar-
jajo, da se odprtost in pozitiven odnos do uporabe digitalnih tehnologij v izo-
64
