Page 67 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 67
Stališča študentov predšolske vzgoje do uporabe digitalnih tehnologij
nje učencev je usmerjeno v rabo digitalnih tehnologij za spodbujanje aktivne
participacije otrok (npr. uporaba digitalnih tehnologij pri raziskovanju dolo-
čene teme, preizkušanje različnih možnosti ali rešitev, razumevanje povezav,
iskanje ustvarjalnih rešitev ali ustvarjanje izdelkov in razmišljanje o njih). Po-
dročje Vodenje in podpora učencem pri pridobivanju digitalnih kompetenc opi-
suje specifične pedagoške kompetence za pomoč otrokom pri doseganju di-
gitalnih kompetenc (Redecker in Punie 2018).
V domačem in mednarodnem prostoru so nastali številni okviri za samo-
oceno digitalnih kompetenc izobraževalcev, ki slednjim omogočajo vpogled
v raven razvitosti lastnih digitalnih kompetenc ter načrtovanje nadaljnjega
razvoja na tem področju. Med njimi je tudi orodje Selfie for Teachers, ki iz-
haja iz DigCompEdu. Trenutno omogoča samooceno digitalnih kompetenc
učiteljev in je za vzgojitelje primerno le v omejenem obsegu, predvsem za-
radi razlik, ki so povezane z izvajanjem pedagoškega procesa, z znanji in s
kompetencami, ki so potrebne za uspešno delovanje na posamezni stopnji
izobraževanja.
Razvite digitalne kompetence vzgojiteljev so predpogoj za uspešno in smi-
selno vključevanje digitalnih tehnologij v dejavnosti v vrtcu, kajti le digitalno
kompetenten strokovni delavec bo znal predšolskim otrokom pripraviti učno
okolje, ki vključuje tudi varno in smiselno rabo digitalnih tehnologij (Usar in
Jerše 2021). Poleg razvitosti digitalnih kompetenc posameznikov pa na uspe-
šno vključevanje digitalnih tehnologij vplivajo tudi drugi dejavniki. Salehi in
Zeinab Salehi (2012) jih delita na notranje, ki se nanašajo na posameznika, ter
zunanje. Med notranje dejavnike štejemo npr. prepričanja o uporabi digital-
nih tehnologij, odnos do uporabe digitalnih tehnologij, negativne izkušnje in
pomanjkanje zaupanja glede rabe digitalnih tehnologij, upiranje spremem-
bam itd. Med zunanje štejemo npr. slabši dostop do virov, pomanjkanje časa,
pomanjkanje učinkovitega usposabljanja in podpore ter tehnične težave pri
uporabi digitalnih tehnologij. Pomen odnosa vzgojiteljev do uporabe digital-
nih tehnologij pri učenju in poučevanju so raziskovali Konca, Ozel in Zelyurt
(2016), ki ugotavljajo, da so vzgojitelji, ki so bili deležni usposabljanja in pod-
pore pri vključevanju digitalnih tehnologij v izobraževanje, razvili pozitiven
odnos do uporabe digitalnih tehnologij v vrtcu. Pozitiven odnos študentov
pedagoških smeri do uporabe digitalnih tehnologij pri učenju in poučevanju
sta ugotovili tudi Tina Štemberger in Sonja Čotar Konrad (2021), ki ugotav-
ljata tudi, da ima odnos do uporabe digitalnih tehnologij pomembno vlogo
pri napovedi ravni znanja in spretnosti pri uporabi digitalnih tehnologij.
Siri Sollied Madsen, Thorvaldsen in Sara Archard (2018) so raziskovali med-
sebojni vpliv digitalnih kompetenc, profesionalnega odnosa ter prihodnje
67
nje učencev je usmerjeno v rabo digitalnih tehnologij za spodbujanje aktivne
participacije otrok (npr. uporaba digitalnih tehnologij pri raziskovanju dolo-
čene teme, preizkušanje različnih možnosti ali rešitev, razumevanje povezav,
iskanje ustvarjalnih rešitev ali ustvarjanje izdelkov in razmišljanje o njih). Po-
dročje Vodenje in podpora učencem pri pridobivanju digitalnih kompetenc opi-
suje specifične pedagoške kompetence za pomoč otrokom pri doseganju di-
gitalnih kompetenc (Redecker in Punie 2018).
V domačem in mednarodnem prostoru so nastali številni okviri za samo-
oceno digitalnih kompetenc izobraževalcev, ki slednjim omogočajo vpogled
v raven razvitosti lastnih digitalnih kompetenc ter načrtovanje nadaljnjega
razvoja na tem področju. Med njimi je tudi orodje Selfie for Teachers, ki iz-
haja iz DigCompEdu. Trenutno omogoča samooceno digitalnih kompetenc
učiteljev in je za vzgojitelje primerno le v omejenem obsegu, predvsem za-
radi razlik, ki so povezane z izvajanjem pedagoškega procesa, z znanji in s
kompetencami, ki so potrebne za uspešno delovanje na posamezni stopnji
izobraževanja.
Razvite digitalne kompetence vzgojiteljev so predpogoj za uspešno in smi-
selno vključevanje digitalnih tehnologij v dejavnosti v vrtcu, kajti le digitalno
kompetenten strokovni delavec bo znal predšolskim otrokom pripraviti učno
okolje, ki vključuje tudi varno in smiselno rabo digitalnih tehnologij (Usar in
Jerše 2021). Poleg razvitosti digitalnih kompetenc posameznikov pa na uspe-
šno vključevanje digitalnih tehnologij vplivajo tudi drugi dejavniki. Salehi in
Zeinab Salehi (2012) jih delita na notranje, ki se nanašajo na posameznika, ter
zunanje. Med notranje dejavnike štejemo npr. prepričanja o uporabi digital-
nih tehnologij, odnos do uporabe digitalnih tehnologij, negativne izkušnje in
pomanjkanje zaupanja glede rabe digitalnih tehnologij, upiranje spremem-
bam itd. Med zunanje štejemo npr. slabši dostop do virov, pomanjkanje časa,
pomanjkanje učinkovitega usposabljanja in podpore ter tehnične težave pri
uporabi digitalnih tehnologij. Pomen odnosa vzgojiteljev do uporabe digital-
nih tehnologij pri učenju in poučevanju so raziskovali Konca, Ozel in Zelyurt
(2016), ki ugotavljajo, da so vzgojitelji, ki so bili deležni usposabljanja in pod-
pore pri vključevanju digitalnih tehnologij v izobraževanje, razvili pozitiven
odnos do uporabe digitalnih tehnologij v vrtcu. Pozitiven odnos študentov
pedagoških smeri do uporabe digitalnih tehnologij pri učenju in poučevanju
sta ugotovili tudi Tina Štemberger in Sonja Čotar Konrad (2021), ki ugotav-
ljata tudi, da ima odnos do uporabe digitalnih tehnologij pomembno vlogo
pri napovedi ravni znanja in spretnosti pri uporabi digitalnih tehnologij.
Siri Sollied Madsen, Thorvaldsen in Sara Archard (2018) so raziskovali med-
sebojni vpliv digitalnih kompetenc, profesionalnega odnosa ter prihodnje
67
