Page 112 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 112
ip Ipavec in njegov svet
drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja značilni za društvene kroge
širšega prostora avstro-ogrske monarhije. Praviloma so bili sestavlje-
ni po zmožnostih in glasbenih sposobnostih posameznih članov, kar
so skladatelji tudi upoštevali. Kmalu se je izkazalo, da je Možiček, na
videz sicer drobno delo, polno zaživel tako na manjših kot večjih od-
rih. V času skladateljevega življenja je bil izveden v kazinah in čital-
nicah od Gradca do Trsta ter Ljubljane in v drugih krajih, v Celovcu in
celo češkem Olomoucu, do prve svetovne vojne pa največkrat v štajerski
metropoli, v Gradcu. Iz poročevalskih in kritiških zapisov razberemo,
da se je Josip Ipavec po svojih duhovno bogatih samospevih v Možičku
prvič pokazal kot avtor lahkotnejše, vendar ne plehke glasbe, ki je nav-
duševala tako občinstvo kot poročevalce posameznih izvedb. Kritiki so
največkrat hvalili prepričljiv in vsebinsko zgovoren glasbeni izraz, ki
nagovarja k plesno-gibalni spremljavi. Nekateri so v partituri našli raz-
lične vzore in izpostavljali Ipavčevo naklonjenost wagnerjanstvu, dru-
gi so poudarjali melodično in ritmično izraznost, svežino ter rafinirane
harmonske domislice, tretji pa so se spraševali po korelacijah s tradici-
onalno harmonijo. Kljub različnim pogledom in ocenam so si bili pis
ci edini, da Ipavčeva pantomima prepričljivo nagovarja tako laično kot
strokovno podkovano občinstvo.4
V prispevku se bomo osredotočili na izvedbe Možička v času med
svetovnima vojnama v slovenskem prostoru, ki še niso bile predmet
poglobljene obravnave in razmisleka. Za to obdobje je dokumentiranih
pet premiernih izvedb in vse so bile na profesionalnih odrih. Prva je bila
leta 1924 v Narodnem gledališču v Ljubljani, dve leti kasneje so Možička
izvedli v Narodnem gledališču v Mariboru in nato v letih 1930, 1939 in
1940 ponovno v Ljubljani. To niso bile prve izvedbe na poklicnih odrih.
Že leta 1902 je bila Ipavčeva pantomima uprizorjena na dobrodelni pri-
reditvi v graškem opernem gledališču v izvedbi tamkajšnjih gledaliških
plesalk, leta 1906 v celovškem mestnem gledališču, prav tako v izved-
bi graških umetnikov, leta 1912 pa v ljubljanskem Deželnem gledališ
ču.5 Za slednje velja poudariti, da pred prvo svetovno vojno še ni imelo
4 Odzive na izvedbe Možička, od premiere leta 1901 v Gradcu do začetka prve sve-
tovne vojne, je izčrpno predstavil in komentiral Igor Grdina v knjigi Slovenski
Mozart: knjiga o Josipu Ipavcu (Ljubljana: Beletrina, 2021), 87–102. Prve izvedbe
je predstavil in komentiral tudi Danilo Pokorn v članku z naslovom »Možiček,
pantomima Josipa Ipavca – začetek slovenske baletne glasbe,« v Josip Ipavec in
njegov čas, ur. I. Grdina (Ljubljana, ZRC SAZU, 2000), 89–97.
5 Grdina, Slovenski Mozart, 97–102.
112
drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja značilni za društvene kroge
širšega prostora avstro-ogrske monarhije. Praviloma so bili sestavlje-
ni po zmožnostih in glasbenih sposobnostih posameznih članov, kar
so skladatelji tudi upoštevali. Kmalu se je izkazalo, da je Možiček, na
videz sicer drobno delo, polno zaživel tako na manjših kot večjih od-
rih. V času skladateljevega življenja je bil izveden v kazinah in čital-
nicah od Gradca do Trsta ter Ljubljane in v drugih krajih, v Celovcu in
celo češkem Olomoucu, do prve svetovne vojne pa največkrat v štajerski
metropoli, v Gradcu. Iz poročevalskih in kritiških zapisov razberemo,
da se je Josip Ipavec po svojih duhovno bogatih samospevih v Možičku
prvič pokazal kot avtor lahkotnejše, vendar ne plehke glasbe, ki je nav-
duševala tako občinstvo kot poročevalce posameznih izvedb. Kritiki so
največkrat hvalili prepričljiv in vsebinsko zgovoren glasbeni izraz, ki
nagovarja k plesno-gibalni spremljavi. Nekateri so v partituri našli raz-
lične vzore in izpostavljali Ipavčevo naklonjenost wagnerjanstvu, dru-
gi so poudarjali melodično in ritmično izraznost, svežino ter rafinirane
harmonske domislice, tretji pa so se spraševali po korelacijah s tradici-
onalno harmonijo. Kljub različnim pogledom in ocenam so si bili pis
ci edini, da Ipavčeva pantomima prepričljivo nagovarja tako laično kot
strokovno podkovano občinstvo.4
V prispevku se bomo osredotočili na izvedbe Možička v času med
svetovnima vojnama v slovenskem prostoru, ki še niso bile predmet
poglobljene obravnave in razmisleka. Za to obdobje je dokumentiranih
pet premiernih izvedb in vse so bile na profesionalnih odrih. Prva je bila
leta 1924 v Narodnem gledališču v Ljubljani, dve leti kasneje so Možička
izvedli v Narodnem gledališču v Mariboru in nato v letih 1930, 1939 in
1940 ponovno v Ljubljani. To niso bile prve izvedbe na poklicnih odrih.
Že leta 1902 je bila Ipavčeva pantomima uprizorjena na dobrodelni pri-
reditvi v graškem opernem gledališču v izvedbi tamkajšnjih gledaliških
plesalk, leta 1906 v celovškem mestnem gledališču, prav tako v izved-
bi graških umetnikov, leta 1912 pa v ljubljanskem Deželnem gledališ
ču.5 Za slednje velja poudariti, da pred prvo svetovno vojno še ni imelo
4 Odzive na izvedbe Možička, od premiere leta 1901 v Gradcu do začetka prve sve-
tovne vojne, je izčrpno predstavil in komentiral Igor Grdina v knjigi Slovenski
Mozart: knjiga o Josipu Ipavcu (Ljubljana: Beletrina, 2021), 87–102. Prve izvedbe
je predstavil in komentiral tudi Danilo Pokorn v članku z naslovom »Možiček,
pantomima Josipa Ipavca – začetek slovenske baletne glasbe,« v Josip Ipavec in
njegov čas, ur. I. Grdina (Ljubljana, ZRC SAZU, 2000), 89–97.
5 Grdina, Slovenski Mozart, 97–102.
112
