Page 114 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 114
ip Ipavec in njegov svet
baletni ansambel je v sezoni 1923/24 štel deset zborovskih plesalk in dve
solo plesalki.9
Marija (Maša) Svobodova (v vlogi Colombine), po rodu Čehinja, je
prišla v ljubljanski ansambel leta 1919, v času baletnega mojstra Václava
Pohana, v t. i. drugi generaciji čeških plesalcev, ki so se odzvali pova-
bilu intendanta Frana Govekarja, zadolženega za sestavo ansambla v
kriznem obdobju po prvi svetovni vojni. Vojni čas in politični prevrat
sta namreč močno vplivala na zdesetkanje celotnega ansambla ljubljan-
skega gledališča, zato se je bilo treba obrniti na okolje, kjer so bili glas-
beno-gledališki profili in tudi plesalci v tolikšnem številu, da so iskali
angažmaje drugod.
Češka je bila po tradiciji valilnica umetniških poklicev. Fran
Govekar se je še pred koncem vojne obrnil na češke umetnike, jih vabil
v Ljubljano in bil pri tem uspešen. Ne gre zanemariti, da so bili Čehi že
po tradiciji iz druge polovice 19. stoletja stalnica slovenskih glasbenih
in glasbeno-gledaliških ansamblov, obojestranska naklonjenost pa se
je nadaljevala tudi po prvi svetovni vojni. Tako je bil ljubljanski baletni
ansambel prva leta po vojni pretežno češki, vendar se je po zaslugi dob-
ro zastavljenega in razvijajočega se baletnega izobraževanja domačih
deklet sčasoma sloveniziral. Podobno je veljalo tudi za pevski oziroma
operni ansambel, ki pa je bil kot posledica velikih migracijskih tokov po
prvi svetovni vojni še internacionalnejši.10 Večina čeških baletnih ple-
salcev je v Ljubljani ostala le kratek čas, saj jim le-ta ob skromni za-
sedbi ansambla in redkih samostojnih baletnih predstavah ni nudila
večjih umetniških dosežkov. Med redkimi, ki so ansambel zaznamova-
li za daljši čas in postali temeljni členi baletnih vložkov in celovečernih
plesnih predstav, je bila prav Marija Svobodova, ki je hkrati tudi pouče-
vala na baletni šoli Narodnega gledališča.
Varvara Abramova (v vlogi Pierrette) je v ljubljanski baletni ansam-
bel prišla jeseni leta 1922 iz Prage, skupaj z baletnim mojstrom Gregom
Poggiolesijem, ki je bil prej dolgoletni plesni vodja praškega nemške-
ga gledališča. V Ljubljani ni upravičil pričakovanj, česar se je zavedal in
9 Neubauer, Razvoj baletne umetnosti, 88. Henrik Neubauer meni, da sta to bili
Marija Svobodova in Rut Vavpotič, ki pa uradno še ni bila solistka, imela je 15
let.
10 D. Koter, »Vplivi ruske emigracije na delovanje ljubljanske Opere med obe-
ma vojnama,« Monitor ISH: revija za humanistične in družbene znanosti 18, št. 1
(2016): 47–68.
114
baletni ansambel je v sezoni 1923/24 štel deset zborovskih plesalk in dve
solo plesalki.9
Marija (Maša) Svobodova (v vlogi Colombine), po rodu Čehinja, je
prišla v ljubljanski ansambel leta 1919, v času baletnega mojstra Václava
Pohana, v t. i. drugi generaciji čeških plesalcev, ki so se odzvali pova-
bilu intendanta Frana Govekarja, zadolženega za sestavo ansambla v
kriznem obdobju po prvi svetovni vojni. Vojni čas in politični prevrat
sta namreč močno vplivala na zdesetkanje celotnega ansambla ljubljan-
skega gledališča, zato se je bilo treba obrniti na okolje, kjer so bili glas-
beno-gledališki profili in tudi plesalci v tolikšnem številu, da so iskali
angažmaje drugod.
Češka je bila po tradiciji valilnica umetniških poklicev. Fran
Govekar se je še pred koncem vojne obrnil na češke umetnike, jih vabil
v Ljubljano in bil pri tem uspešen. Ne gre zanemariti, da so bili Čehi že
po tradiciji iz druge polovice 19. stoletja stalnica slovenskih glasbenih
in glasbeno-gledaliških ansamblov, obojestranska naklonjenost pa se
je nadaljevala tudi po prvi svetovni vojni. Tako je bil ljubljanski baletni
ansambel prva leta po vojni pretežno češki, vendar se je po zaslugi dob-
ro zastavljenega in razvijajočega se baletnega izobraževanja domačih
deklet sčasoma sloveniziral. Podobno je veljalo tudi za pevski oziroma
operni ansambel, ki pa je bil kot posledica velikih migracijskih tokov po
prvi svetovni vojni še internacionalnejši.10 Večina čeških baletnih ple-
salcev je v Ljubljani ostala le kratek čas, saj jim le-ta ob skromni za-
sedbi ansambla in redkih samostojnih baletnih predstavah ni nudila
večjih umetniških dosežkov. Med redkimi, ki so ansambel zaznamova-
li za daljši čas in postali temeljni členi baletnih vložkov in celovečernih
plesnih predstav, je bila prav Marija Svobodova, ki je hkrati tudi pouče-
vala na baletni šoli Narodnega gledališča.
Varvara Abramova (v vlogi Pierrette) je v ljubljanski baletni ansam-
bel prišla jeseni leta 1922 iz Prage, skupaj z baletnim mojstrom Gregom
Poggiolesijem, ki je bil prej dolgoletni plesni vodja praškega nemške-
ga gledališča. V Ljubljani ni upravičil pričakovanj, česar se je zavedal in
9 Neubauer, Razvoj baletne umetnosti, 88. Henrik Neubauer meni, da sta to bili
Marija Svobodova in Rut Vavpotič, ki pa uradno še ni bila solistka, imela je 15
let.
10 D. Koter, »Vplivi ruske emigracije na delovanje ljubljanske Opere med obe-
ma vojnama,« Monitor ISH: revija za humanistične in družbene znanosti 18, št. 1
(2016): 47–68.
114
