Page 113 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 113
Baletna pantomima Možiček Josipa Ipavca v luči izvajalcev in kritiških zapisov ...
profesionalnega baletnega ansambla. Skromne plesne točke opernih in
operetnih predstav so po vzoru provincialnih gledališč avstro-ogrske
monarhije izvajali dramski igralci ter operni pevci, solisti in zboristi, za
katere je bilo pričakovano, da so imeli nekaj plesnega znanja in talenta.
Temu primerna je bila tudi raven plesnih odlomkov.6
Prva predstava Možička na slovenskem poklicnem odru po prvi
svetovni vojni je bila 28. marca 1924 v Narodnem gledališču v Ljubljani.
V Gledališkem listu sezone 1923/24 je navedena v razdelku Opera, in si-
cer z naslovom Možiček in plesni večer. Čeprav so vse druge predstave,
dramske in operne, predstavljene z navedbo ansambla oziroma z ime-
ni glavnih protagonistov, tega za baletni večer niso zapisali.7 Spodrsljaj
je popravljen v naslednji številki Gledališkega lista, pri prvi ponovitvi
9. aprila istega leta, kjer razberemo, da je predstava baletnega zbora
Narodnega gledališča dvodelna, v prvem, imenovanem Divertissiment,
je bilo devet krajših plesnih delov na glasbo različnih, danes bolj ali
manj znanih avtorjev, medtem ko je drugi del obsegal Ipavčevo delo,
ki ga je po klavirskem izvlečku izvirnika inštrumentiral Viktor Parma.
Glavni nastopajoči so bili: Alexander Trobisch (tudi Trobiš) – Pierrot,
Varvara Abramova – Pierrette, Marija Svobodova – Colombina in Rut
Vavpotič – Harlekin. Kapelnik je bil Anton Neffat, takrat stalni diri-
gent ljubljanske Opere, koreografijo je pripravil Alexander Trobiš, ko-
stume pa so izdelali po predlogah gledališkega scenografa in slikarja
Ivana Vavpotiča. Navedena je tudi kratka vsebina posamezne slike.8
Aleksander Trobiš je bil po rodu iz Dresdna, kjer je končal plesno
šolo, imenovano Fachschule für Tanz. V Ljubljano je prišel januarja 1924
kot plesni mojster, ki naj bi skrbel za umetniško vodenje baletnega an-
sambla, izobraževanje plesalcev, pripravljal koreografije plesnih vlož-
kov za operne in operetne predstave ter solistične nastope. Ljubljanski
6 Podobno je veljalo tudi za člane drugih glasbeno-gledaliških profilov, saj so po-
samezniki delovali kot igralci in pevci, dramski oziroma operni režiserji pa tudi
kot kostumografi, frizerji, plesalci, odrski tehniki ipd. Prim. J. Traven, »Proble-
mi režiserja v zgodovini slovenskega gledališča,« v Svobodne roke: antologija teo-
retske misli o slovenskem gledališču (1899–1979), zbr. in ur. B. Lukan in P. Jesenko
(Ljubljana: AGRFT in Maska, 2012), 124. Prim. tudi H. Neubauer, Razvoj baletne
umetnosti v Sloveniji I (Ljubljana: Forma 7 in Društvo baletnih umetnikov Slove-
nije, 1997), 37.
7 Gledališki list 4, št. 22 (1923/1924), http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:-
S I :D O C-25WC R K L K .
8 Gledališki list 4, št. 24 (1923/1924), http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:-
SI:D O C-7W U H7K F T.
113
profesionalnega baletnega ansambla. Skromne plesne točke opernih in
operetnih predstav so po vzoru provincialnih gledališč avstro-ogrske
monarhije izvajali dramski igralci ter operni pevci, solisti in zboristi, za
katere je bilo pričakovano, da so imeli nekaj plesnega znanja in talenta.
Temu primerna je bila tudi raven plesnih odlomkov.6
Prva predstava Možička na slovenskem poklicnem odru po prvi
svetovni vojni je bila 28. marca 1924 v Narodnem gledališču v Ljubljani.
V Gledališkem listu sezone 1923/24 je navedena v razdelku Opera, in si-
cer z naslovom Možiček in plesni večer. Čeprav so vse druge predstave,
dramske in operne, predstavljene z navedbo ansambla oziroma z ime-
ni glavnih protagonistov, tega za baletni večer niso zapisali.7 Spodrsljaj
je popravljen v naslednji številki Gledališkega lista, pri prvi ponovitvi
9. aprila istega leta, kjer razberemo, da je predstava baletnega zbora
Narodnega gledališča dvodelna, v prvem, imenovanem Divertissiment,
je bilo devet krajših plesnih delov na glasbo različnih, danes bolj ali
manj znanih avtorjev, medtem ko je drugi del obsegal Ipavčevo delo,
ki ga je po klavirskem izvlečku izvirnika inštrumentiral Viktor Parma.
Glavni nastopajoči so bili: Alexander Trobisch (tudi Trobiš) – Pierrot,
Varvara Abramova – Pierrette, Marija Svobodova – Colombina in Rut
Vavpotič – Harlekin. Kapelnik je bil Anton Neffat, takrat stalni diri-
gent ljubljanske Opere, koreografijo je pripravil Alexander Trobiš, ko-
stume pa so izdelali po predlogah gledališkega scenografa in slikarja
Ivana Vavpotiča. Navedena je tudi kratka vsebina posamezne slike.8
Aleksander Trobiš je bil po rodu iz Dresdna, kjer je končal plesno
šolo, imenovano Fachschule für Tanz. V Ljubljano je prišel januarja 1924
kot plesni mojster, ki naj bi skrbel za umetniško vodenje baletnega an-
sambla, izobraževanje plesalcev, pripravljal koreografije plesnih vlož-
kov za operne in operetne predstave ter solistične nastope. Ljubljanski
6 Podobno je veljalo tudi za člane drugih glasbeno-gledaliških profilov, saj so po-
samezniki delovali kot igralci in pevci, dramski oziroma operni režiserji pa tudi
kot kostumografi, frizerji, plesalci, odrski tehniki ipd. Prim. J. Traven, »Proble-
mi režiserja v zgodovini slovenskega gledališča,« v Svobodne roke: antologija teo-
retske misli o slovenskem gledališču (1899–1979), zbr. in ur. B. Lukan in P. Jesenko
(Ljubljana: AGRFT in Maska, 2012), 124. Prim. tudi H. Neubauer, Razvoj baletne
umetnosti v Sloveniji I (Ljubljana: Forma 7 in Društvo baletnih umetnikov Slove-
nije, 1997), 37.
7 Gledališki list 4, št. 22 (1923/1924), http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:-
S I :D O C-25WC R K L K .
8 Gledališki list 4, št. 24 (1923/1924), http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:-
SI:D O C-7W U H7K F T.
113
