Page 121 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 121
Baletna pantomima Možiček Josipa Ipavca v luči izvajalcev in kritiških zapisov ...
Demetrij Žebre, Slavko Osterc, Danilo Švara in Matija Bravničar, kot
prvi na sporedu pa je bil Ipavčev Možiček.
Zdi se, da je to delo postalo brezčasno, saj je umetniške vodje in
koreografe še naprej inspiriralo za nove postavitve. V Gledališkem listu
je urednik Matija Bravničar zapisal, da je bila priprava plesnega večera
precej težavna naloga in izpostavil, da je »Ipavčev ‘Možiček‘ edina naša
skladba, ki je napisana v koreografske svrhe«.36 Ob tem je obšel dejstvo,
da je Risto Savin avtor dveh skladb za balet (Plesna legendica, nasta-
la 1918, premierno izvedena na ljubljanskem odru leta 1922, in Čajna
punčka, nastala 1922, premierno izvedena leta 1959). Vsaj Plesna legen-
dica naj bi bila skladatelju Bravničarju znana. Takratna izvedba Možička
je bila skoraj povsem drugačna, saj se je Golovin odločil, da uporabi
zgolj Ipavčevo glasbo, vsebino pa preoblikuje po vzoru Rossinijevega
Seviljskega brivca, kar je narekovalo tudi naslov, ki se je glasil: Usodna
napaka doktorja Bartola. Na vprašanje, zakaj so se v Operi odločili za
preoblikovanje sicer v Gledališkem listu opevanih uspehov Ipavčeve pan-
tomime, odgovori Bravničar, ko pravi: »Izvirno dejanje ‘Možička‘ je na-
ivno in premalo dinamično, da bi moglo še danes zanimati, zato je se-
danja uprizoritev tvegala poizkus nove vsebine, ki jo je koreografiral
baletni mojster ing. P. Golovin.«37 Odločitev koreografa je težko komen-
tirati, ker podrobnosti predstav niso znane, vsekakor pa obstaja dej-
stvo, da je Ipavčeva glasba še naprej ugajala in bila primerna podlaga
novim vsebinam.
Plesni večer z deli slovenskih skladateljev, namenjen promoviranju
slovenske orkestralne glasbe mlajših skladateljev in popularizaciji ba-
letne umetnosti, je bil uspešnica, ki ji je dirigiral Demetrij Žebre (1912–
–1970). Vsestransko izobražen in že uveljavljen kot skladatelj, je Žebre
leta 1936, po zaključenem izpopolnjevanju v Pragi, postal korepetitor,
od leta 1938 pa stalni dirigent ljubljanske Opere. Scenografijo predsta-
ve je podpisal arhitekt in scenograf Ernest (tudi Ernst) Franz (1906–
–1981), ki je od leta 1934 redno sodeloval v dramskih, opernih in tudi
baletnih predstavah ljubljanskega gledališča. Uveljavil se je s scenogra-
fijo takrat najavantgardnejših dramskih režiserjev, kot sta bila Bratko
Kreft in Branko Gavella, nato pa sodeloval v več kot 400 predstavah. Bil
36 M. Bravničar, »Plesni večer,« Gledališki list Narodnega gledališča v Ljubljani. Opera
št. 17 (1938–1939): 117.
37 Bravničar, »Plesni večer,« 119.
121
Demetrij Žebre, Slavko Osterc, Danilo Švara in Matija Bravničar, kot
prvi na sporedu pa je bil Ipavčev Možiček.
Zdi se, da je to delo postalo brezčasno, saj je umetniške vodje in
koreografe še naprej inspiriralo za nove postavitve. V Gledališkem listu
je urednik Matija Bravničar zapisal, da je bila priprava plesnega večera
precej težavna naloga in izpostavil, da je »Ipavčev ‘Možiček‘ edina naša
skladba, ki je napisana v koreografske svrhe«.36 Ob tem je obšel dejstvo,
da je Risto Savin avtor dveh skladb za balet (Plesna legendica, nasta-
la 1918, premierno izvedena na ljubljanskem odru leta 1922, in Čajna
punčka, nastala 1922, premierno izvedena leta 1959). Vsaj Plesna legen-
dica naj bi bila skladatelju Bravničarju znana. Takratna izvedba Možička
je bila skoraj povsem drugačna, saj se je Golovin odločil, da uporabi
zgolj Ipavčevo glasbo, vsebino pa preoblikuje po vzoru Rossinijevega
Seviljskega brivca, kar je narekovalo tudi naslov, ki se je glasil: Usodna
napaka doktorja Bartola. Na vprašanje, zakaj so se v Operi odločili za
preoblikovanje sicer v Gledališkem listu opevanih uspehov Ipavčeve pan-
tomime, odgovori Bravničar, ko pravi: »Izvirno dejanje ‘Možička‘ je na-
ivno in premalo dinamično, da bi moglo še danes zanimati, zato je se-
danja uprizoritev tvegala poizkus nove vsebine, ki jo je koreografiral
baletni mojster ing. P. Golovin.«37 Odločitev koreografa je težko komen-
tirati, ker podrobnosti predstav niso znane, vsekakor pa obstaja dej-
stvo, da je Ipavčeva glasba še naprej ugajala in bila primerna podlaga
novim vsebinam.
Plesni večer z deli slovenskih skladateljev, namenjen promoviranju
slovenske orkestralne glasbe mlajših skladateljev in popularizaciji ba-
letne umetnosti, je bil uspešnica, ki ji je dirigiral Demetrij Žebre (1912–
–1970). Vsestransko izobražen in že uveljavljen kot skladatelj, je Žebre
leta 1936, po zaključenem izpopolnjevanju v Pragi, postal korepetitor,
od leta 1938 pa stalni dirigent ljubljanske Opere. Scenografijo predsta-
ve je podpisal arhitekt in scenograf Ernest (tudi Ernst) Franz (1906–
–1981), ki je od leta 1934 redno sodeloval v dramskih, opernih in tudi
baletnih predstavah ljubljanskega gledališča. Uveljavil se je s scenogra-
fijo takrat najavantgardnejših dramskih režiserjev, kot sta bila Bratko
Kreft in Branko Gavella, nato pa sodeloval v več kot 400 predstavah. Bil
36 M. Bravničar, »Plesni večer,« Gledališki list Narodnega gledališča v Ljubljani. Opera
št. 17 (1938–1939): 117.
37 Bravničar, »Plesni večer,« 119.
121
