Page 122 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 122
ip Ipavec in njegov svet
je prvi stalno zaposleni scenograf ljubljanske gledališke hiše in velja za
utemeljitelja umetniške scenografije pri nas.38
V novi ljubljanski predstavi Možička so nastopali Peter Golovin (dr.
Bartolo), Erna Mohar (Rozina), Terezija Brcar (Pepita), Ljubica Zelenik
(Končita) in Franc Čarman (Dijak). Koreograf je po Ipavčevem vzoru
ohranil zbor prijateljic.39 Terezija (Rezi) Brcar (poročena Dadič) je bila
članica baletnega ansambla od leta 1923 do konca vojne in še v sezoni
1945/46.40 Ljubica Zelenik (r. 1911 v Trstu), izobražena baletna plesalka,
je bila od leta 1933 do 1944 pogodbena, nato pa skoraj desetletje stal-
na članica ansambla. Po letu 1953 je delovala kot plesna in klavirska pe-
dagoginja ter korepetitorka.41 Franc (tudi Franci) Čarman (1912–1980)
se je baletnemu ansamblu pridružil v sezoni 1933/34 v operni predsta-
vi Knez Igor, za katero je Golovin potreboval precej večji ansambel in
vanj vključil štiri plesalce. To so bili Slavko Eržen, Maks Kirbos, Miro
Longika in Franci Čarman.42 Za baletni ansambel je bila predstava Knez
Igor prelomna, saj se je moški balet poslej vse bolj razvijal in postajal
enakovreden ženskemu. Čarman je bil učenec Petra Golovina, kot poro-
ča sam, pa naj bi v ljubljanskem ansamblu nastopal od leta 1928 do 1940.
Nato je odšel v tujino, bil od leta 1941 do 1947 član Teatra alla Scala v
Milanu, kariero pa je kot plesalec in koreograf nadaljeval v La Plati v
Argentini.43 Poročevalca baletnega večera na glasbo slovenskih sklada-
teljev v ljubljanski Operi v sezoni 1938/39, Fran Govekar v Slovenskem
narodu44 in Pavel Šivic v Jutru, sta si bila edina, da je predstava uspe-
la in dokazala velik razvoj slovenskega baleta. Šivic dodaja komentar k
temu, zakaj se je Golovin odločil Ipavčevo glasbo povezati z novo vse-
bino in pravi, da »pantomima z glasbo lažjega značaja sestoji iz mnogih
plesnih točk in nekaj skromnih prehodov, ki niso takšni, da bi ne pri-
38 M. Jevnikar, »Franz, Ernest (1906–1981),« Slovenska biografija, ZRC SAZU, dos-
top 26. februar, 2022, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1009110/.
39 »Program,« Gledališki list Narodnega gledališča v Ljubljani. Opera št. 17 (1938–
1939).
40 Terezija Brcar v leksikografski literaturi ni zavedena, Henrik Neubauer omenja
njeno sodelovanje pri različnih predstavah med letoma 1923 in 1946. Prim. Ne-
ubauer, Razvoj baletne umetnosti, 88, 99, 116, 144, 152 idr.
41 nsf, »Zelenik, Ljubica,« v Primorski slovenski biografski leksikon, ur. M. Jevnikar
(Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1991), 336.
42 Neubauer, Razvoj baletne umetnosti, 151.
43 Neubauer, 154–155.
44 Fr. G. (Fran Govekar), »Plesna večera našega baleta,« Slovenski narod, 20. junij,
1939, 2.
122
je prvi stalno zaposleni scenograf ljubljanske gledališke hiše in velja za
utemeljitelja umetniške scenografije pri nas.38
V novi ljubljanski predstavi Možička so nastopali Peter Golovin (dr.
Bartolo), Erna Mohar (Rozina), Terezija Brcar (Pepita), Ljubica Zelenik
(Končita) in Franc Čarman (Dijak). Koreograf je po Ipavčevem vzoru
ohranil zbor prijateljic.39 Terezija (Rezi) Brcar (poročena Dadič) je bila
članica baletnega ansambla od leta 1923 do konca vojne in še v sezoni
1945/46.40 Ljubica Zelenik (r. 1911 v Trstu), izobražena baletna plesalka,
je bila od leta 1933 do 1944 pogodbena, nato pa skoraj desetletje stal-
na članica ansambla. Po letu 1953 je delovala kot plesna in klavirska pe-
dagoginja ter korepetitorka.41 Franc (tudi Franci) Čarman (1912–1980)
se je baletnemu ansamblu pridružil v sezoni 1933/34 v operni predsta-
vi Knez Igor, za katero je Golovin potreboval precej večji ansambel in
vanj vključil štiri plesalce. To so bili Slavko Eržen, Maks Kirbos, Miro
Longika in Franci Čarman.42 Za baletni ansambel je bila predstava Knez
Igor prelomna, saj se je moški balet poslej vse bolj razvijal in postajal
enakovreden ženskemu. Čarman je bil učenec Petra Golovina, kot poro-
ča sam, pa naj bi v ljubljanskem ansamblu nastopal od leta 1928 do 1940.
Nato je odšel v tujino, bil od leta 1941 do 1947 član Teatra alla Scala v
Milanu, kariero pa je kot plesalec in koreograf nadaljeval v La Plati v
Argentini.43 Poročevalca baletnega večera na glasbo slovenskih sklada-
teljev v ljubljanski Operi v sezoni 1938/39, Fran Govekar v Slovenskem
narodu44 in Pavel Šivic v Jutru, sta si bila edina, da je predstava uspe-
la in dokazala velik razvoj slovenskega baleta. Šivic dodaja komentar k
temu, zakaj se je Golovin odločil Ipavčevo glasbo povezati z novo vse-
bino in pravi, da »pantomima z glasbo lažjega značaja sestoji iz mnogih
plesnih točk in nekaj skromnih prehodov, ki niso takšni, da bi ne pri-
38 M. Jevnikar, »Franz, Ernest (1906–1981),« Slovenska biografija, ZRC SAZU, dos-
top 26. februar, 2022, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1009110/.
39 »Program,« Gledališki list Narodnega gledališča v Ljubljani. Opera št. 17 (1938–
1939).
40 Terezija Brcar v leksikografski literaturi ni zavedena, Henrik Neubauer omenja
njeno sodelovanje pri različnih predstavah med letoma 1923 in 1946. Prim. Ne-
ubauer, Razvoj baletne umetnosti, 88, 99, 116, 144, 152 idr.
41 nsf, »Zelenik, Ljubica,« v Primorski slovenski biografski leksikon, ur. M. Jevnikar
(Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1991), 336.
42 Neubauer, Razvoj baletne umetnosti, 151.
43 Neubauer, 154–155.
44 Fr. G. (Fran Govekar), »Plesna večera našega baleta,« Slovenski narod, 20. junij,
1939, 2.
122
