Page 135 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 135
Trije samospevi Josipa Ipavca
toplo, ampak ko sta se poljubila na lica in usta, je dekle zajokalo iz dna
srca, saj je tista, katero je želela ljubeznivo in pazljivo negovati, leža-
la mirno pod vrtnicami in spominčicami.
Omeniti moram besedno igro nemške besede spominčica –
Vergissmeinnicht, kar dobesedno pomeni »pozabi me ne«. Ko je bilo dekle
še deklica, je otroško zamešalo vrstni red besed v Vergissnichtmein, torej
»pozabi ne me«. In pesnik zanalašč konča s to otroško verzijo besede, kar
ganljivo razkrije dekletovo ranljivost, pogrešanje mame, hkrati pa sàmo
ime rože obojestransko nosi sporočilo, torej da se naj ne pozabita ena dru
ge, čeprav vsaka na svoji strani življenja.
V oči mi je padla tudi menjava uporabe časa, saj pesem sredi kitice
menja preteklik in sedanjik in se vrne zopet v preteklik. Običajno bi se
mi to zdelo neurejeno, nedosledno, je vendar v tem primeru to na mestu,
saj nakazuje na skakanje misli, jasno razmeji dekletovo trenutno stan
je srečne partnerske veze in neizživeto žalovanje za materjo, ki spada v
preteklost.
Simbolika cvetja je imela v viktorijanski in romantični dobi po
membno vlogo pri izražanju čustev med ljudmi. Spominčico so uporab
ljali za poroke, kot simbol zvestobe, kakor tudi za pogrebe, saj že samo
ime pove, da se nekoga spominjamo, spomin pa presega čas in prostor.
Vrtnice so vselej sporočale ljubezen, kombinacija belih vrtnic in spomin
čic se je uporabljala za poroke in pogrebe. Že sama uporaba te izbire cve
tic v pesmi jasno nakaže tematiko, gre torej za res dovršeno in premišlje
no pesem.
Prvi občutki, ko sem pesem prepela, so bili zelo avtobiografski. Prvič
zato, ker tudi sama ne bom imela možnosti skrbeti za mater na stara leta
iz istega razloga (v mojem primeru sicer ne tako drastično in že v krep
ko odrasli dobi), drugič pa zato, ker si ne morem kaj, da ne bi pomislila na
otroško doživljanje idiličnih trenutkov pri sosedi na domačiji v Šentjurju,
ki je bila izjemna oseba, kmečka ženica, vendar polna ustvarjalnosti, mi
line in srčnosti. Bila mi je kot stara mati. Sama sem pri njej prebila komaj
popisljivo število ur, velik pomen v najinem odnosu so imele poljske rože,
skupaj sva spomladi na dvorišču pred njenim vhodom nabirali dišeče vi
jolice, ob vhodu je rasel bel španski bezeg, ki je dehtel še daleč naokoli ...
Sedaj je hiša zapuščena že mnogo let, prerašča jo bršljan, a jaz se še redno
vračam tja ob vsakem obisku doma ...
Josip je idilo otroštva uglasbil v duru s toplimi akordi v šest
osminskem taktu. Melodija je zelo preprosta in zibajoča, otroško igriva.
135
toplo, ampak ko sta se poljubila na lica in usta, je dekle zajokalo iz dna
srca, saj je tista, katero je želela ljubeznivo in pazljivo negovati, leža-
la mirno pod vrtnicami in spominčicami.
Omeniti moram besedno igro nemške besede spominčica –
Vergissmeinnicht, kar dobesedno pomeni »pozabi me ne«. Ko je bilo dekle
še deklica, je otroško zamešalo vrstni red besed v Vergissnichtmein, torej
»pozabi ne me«. In pesnik zanalašč konča s to otroško verzijo besede, kar
ganljivo razkrije dekletovo ranljivost, pogrešanje mame, hkrati pa sàmo
ime rože obojestransko nosi sporočilo, torej da se naj ne pozabita ena dru
ge, čeprav vsaka na svoji strani življenja.
V oči mi je padla tudi menjava uporabe časa, saj pesem sredi kitice
menja preteklik in sedanjik in se vrne zopet v preteklik. Običajno bi se
mi to zdelo neurejeno, nedosledno, je vendar v tem primeru to na mestu,
saj nakazuje na skakanje misli, jasno razmeji dekletovo trenutno stan
je srečne partnerske veze in neizživeto žalovanje za materjo, ki spada v
preteklost.
Simbolika cvetja je imela v viktorijanski in romantični dobi po
membno vlogo pri izražanju čustev med ljudmi. Spominčico so uporab
ljali za poroke, kot simbol zvestobe, kakor tudi za pogrebe, saj že samo
ime pove, da se nekoga spominjamo, spomin pa presega čas in prostor.
Vrtnice so vselej sporočale ljubezen, kombinacija belih vrtnic in spomin
čic se je uporabljala za poroke in pogrebe. Že sama uporaba te izbire cve
tic v pesmi jasno nakaže tematiko, gre torej za res dovršeno in premišlje
no pesem.
Prvi občutki, ko sem pesem prepela, so bili zelo avtobiografski. Prvič
zato, ker tudi sama ne bom imela možnosti skrbeti za mater na stara leta
iz istega razloga (v mojem primeru sicer ne tako drastično in že v krep
ko odrasli dobi), drugič pa zato, ker si ne morem kaj, da ne bi pomislila na
otroško doživljanje idiličnih trenutkov pri sosedi na domačiji v Šentjurju,
ki je bila izjemna oseba, kmečka ženica, vendar polna ustvarjalnosti, mi
line in srčnosti. Bila mi je kot stara mati. Sama sem pri njej prebila komaj
popisljivo število ur, velik pomen v najinem odnosu so imele poljske rože,
skupaj sva spomladi na dvorišču pred njenim vhodom nabirali dišeče vi
jolice, ob vhodu je rasel bel španski bezeg, ki je dehtel še daleč naokoli ...
Sedaj je hiša zapuščena že mnogo let, prerašča jo bršljan, a jaz se še redno
vračam tja ob vsakem obisku doma ...
Josip je idilo otroštva uglasbil v duru s toplimi akordi v šest
osminskem taktu. Melodija je zelo preprosta in zibajoča, otroško igriva.
135
