Page 131 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 131
Trije samospevi Josipa Ipavca
p esmi vedno izvajajo v izvirnem jeziku, kajti samo takrat lahko govorimo
o skladbi, ostalo je približek oziroma priredba na nek način.
Kot rečeno sta prevoda maksimalno sledila izvirniku. Če bi prosto
prevajali, pri tem pa ne bili primorani upoštevati ritmičnih zahtev glas-
bene linije, bi šlo nekako takole:
V tkanju iz cvetov in mesečini sem se povzpel na Rumpelstein /vzpe-
tina na južnem Bavarskem/. In sem v nebeški pomladni noči mislil
nate, le nate. O, slavček, o, češnjev cvet, o, slavček, o nebeško vriska-
joča srčna sla. Vendar je ves ta vriskajoč pomladni blišč utonil, ko sem
pomislil na tvoji dve očesi.
Ker je Humerjev prevod ženska pesem, sem se odločila, da bom odtlej
izvajala tega, zato se moje pisanje nanaša na ta prevod. Sama doživljam to
pesem izjemno čutno; je edina Josipova pesem (od teh, ki jih izvajam), ki
je senzualna, kar za romantične čase ni bilo redko. Tu ne govorim o ero-
tiki, ampak o tistem pričakovanju, ki se v prebujajoči pomladi razliva po
telesu in budi željo po bližini, intimi. Kot nočna pesem prinese v ospredje
jasnost misli. To je tisti čas, ko svet utihne, ko te ne premotijo več zunanji
dražljaji, ko si sam s sabo in gojiš lepe (v tem primeru) spomine, čustva,
misli, refleksije.
Jože Humer je uspel povsem zajeti to vzdušje, zdi se mi, da je v kom-
binaciji z Josipovo umeloditvijo šel še korak naprej od izvirne poezije;
lirski subjekt se v izvirniku samo miselno preslika k ljubici, medtem ko
Humer pravi, da v duhu, torej gre za več kot samo misel: zlijem se z esenco
drugega človeka, ljubljenega, s katerim me loči le razdalja. Oseba v pesmi
gre na nek odtujen kraj, kjer ve, da bo sama in nemotena. Rumpelstein je
vzpetina, tam je oseba lahko sama, topla noč je, gor je prišla med preple-
tajočimi se vejami, ki so v razcvetu. Vse dehti, cveti, mesečina osvetlju-
je pokrajino pod hribom, slavec poje. Zanimivo je, da slavec poje pono-
či in da velja za najlepšega pevca med pticami. Torej, oseba se je dvignila
nad hrup mesta, za sabo ima proces umirjanja in povezovanja z naravo.
Ko tudi narava utihne (češnje cvet in slavca spev), ostane samo neizmer-
no hrepenenje po dotični osebi. Skozi oči pogledaš v dušo, zato je iz te
p esmi razvidno, da gre za intimen odnos, se pravi združevanje med dve-
ma dušama, ne samo osebama, in tu se mi zdi Humerjeva odločitev za
žensko obliko prevoda povsem na mestu, saj ženski pol velja za intuitiv-
nega, emocionalnega, mehkega, magnetnega ...
131
p esmi vedno izvajajo v izvirnem jeziku, kajti samo takrat lahko govorimo
o skladbi, ostalo je približek oziroma priredba na nek način.
Kot rečeno sta prevoda maksimalno sledila izvirniku. Če bi prosto
prevajali, pri tem pa ne bili primorani upoštevati ritmičnih zahtev glas-
bene linije, bi šlo nekako takole:
V tkanju iz cvetov in mesečini sem se povzpel na Rumpelstein /vzpe-
tina na južnem Bavarskem/. In sem v nebeški pomladni noči mislil
nate, le nate. O, slavček, o, češnjev cvet, o, slavček, o nebeško vriska-
joča srčna sla. Vendar je ves ta vriskajoč pomladni blišč utonil, ko sem
pomislil na tvoji dve očesi.
Ker je Humerjev prevod ženska pesem, sem se odločila, da bom odtlej
izvajala tega, zato se moje pisanje nanaša na ta prevod. Sama doživljam to
pesem izjemno čutno; je edina Josipova pesem (od teh, ki jih izvajam), ki
je senzualna, kar za romantične čase ni bilo redko. Tu ne govorim o ero-
tiki, ampak o tistem pričakovanju, ki se v prebujajoči pomladi razliva po
telesu in budi željo po bližini, intimi. Kot nočna pesem prinese v ospredje
jasnost misli. To je tisti čas, ko svet utihne, ko te ne premotijo več zunanji
dražljaji, ko si sam s sabo in gojiš lepe (v tem primeru) spomine, čustva,
misli, refleksije.
Jože Humer je uspel povsem zajeti to vzdušje, zdi se mi, da je v kom-
binaciji z Josipovo umeloditvijo šel še korak naprej od izvirne poezije;
lirski subjekt se v izvirniku samo miselno preslika k ljubici, medtem ko
Humer pravi, da v duhu, torej gre za več kot samo misel: zlijem se z esenco
drugega človeka, ljubljenega, s katerim me loči le razdalja. Oseba v pesmi
gre na nek odtujen kraj, kjer ve, da bo sama in nemotena. Rumpelstein je
vzpetina, tam je oseba lahko sama, topla noč je, gor je prišla med preple-
tajočimi se vejami, ki so v razcvetu. Vse dehti, cveti, mesečina osvetlju-
je pokrajino pod hribom, slavec poje. Zanimivo je, da slavec poje pono-
či in da velja za najlepšega pevca med pticami. Torej, oseba se je dvignila
nad hrup mesta, za sabo ima proces umirjanja in povezovanja z naravo.
Ko tudi narava utihne (češnje cvet in slavca spev), ostane samo neizmer-
no hrepenenje po dotični osebi. Skozi oči pogledaš v dušo, zato je iz te
p esmi razvidno, da gre za intimen odnos, se pravi združevanje med dve-
ma dušama, ne samo osebama, in tu se mi zdi Humerjeva odločitev za
žensko obliko prevoda povsem na mestu, saj ženski pol velja za intuitiv-
nega, emocionalnega, mehkega, magnetnega ...
131
