Page 132 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 132
ip Ipavec in njegov svet
Josip je seveda mojstrsko uglasbil ta občutja. Izbral je trodelni met
rum (devetosminski), ki že sam po sebi omogoča valovanje s svojo da-
nostjo nihanja med težko in dvema lahkima dobama (lažjo in še lažjo).
Pevec zapoje misel, nato jo izpelje pianist z arpeggiom, kot en vzdih ozi-
roma kot izdih – tu vidimo »izločanje« posvetnega iz misli, ko se vzpenja
na hrib. Ko pride do dela, ki govori o ljubljeni osebi, Josip doda bitje srca v
levi roki klavirja s šestnajstinkami. Vse skupaj se prelevi v povzdignjeno
preprosto melodijo, s katero je lepo ločeno dogajanje v naravi: dvočetrtin-
ski metrum, statičen, uravnotežen, a vendar lahek, vesel. Žgolenje ptice,
vonj in lepota cvetja, vsa ta lepota narave je omamna, stopnjuje se v triole,
spet vnaša gibanje, vse se kumulira, vendar se v trenutku silno zaustavi s
statičnimi in močnimi (forte) akordi, saj je misel na dvoje oči nadvladala
nad vsem tem dogajanjem. Kot da je oseba osupnila, se naenkrat ustavila
ob klicu duše. Konec pesmi je enak začetku – enaka tonaliteta in metrum.
Torej, oseba je s pomočjo narave in osame lahko doživela povezovanje s
svojo sorodno dušo, sedaj je pomirjena in srečna.
Ta samospev je odličen primer tonskega slikanja, se pravi, kadar
skladatelj z glasbenimi in zvočnimi sredstvi naslika občutja, dogodke,
osebe ter stvari. V njej najdemo vonje (cvetovi), temperaturo (topla po-
mladna noč), oponašanje zvokov narave (slavec, veter), telesne funkcije
(bitje srca) ... Zdi se mi, da vstopim v virtualni svet, kjer z vsemi čuti po-
doživljam to, kar subjekt doživlja.
Ob tem pomislim, kako lepo bi Josip uglasbil, če bi bila njegov mo-
čan jezik francoščina, Verlainove verze, Baudelairove ... , bisere impresi-
onistične lirike! Šlo bi za še eno čudovito zlitje dveh ustvarjalnih sil – be-
sede in glasbe.
Adolf Böttger, »Nach Jahren«
Die Mutter lehnt am schattigen Thor,
Ihr blondes Töchterchen kniete davor,
Brach Rosen sich und Vergißmeinnicht,
Und küßt sie mit lachendem Angesicht:
»Ei! Mutter bin ich so groß wie du,
Dann trag’ ich dir Alles im Hause zu,
Dann heg’ ich und pfleg’ ich dich lieb und fein
Wie die Rosen und die Vergißnichtmein.«
132
Josip je seveda mojstrsko uglasbil ta občutja. Izbral je trodelni met
rum (devetosminski), ki že sam po sebi omogoča valovanje s svojo da-
nostjo nihanja med težko in dvema lahkima dobama (lažjo in še lažjo).
Pevec zapoje misel, nato jo izpelje pianist z arpeggiom, kot en vzdih ozi-
roma kot izdih – tu vidimo »izločanje« posvetnega iz misli, ko se vzpenja
na hrib. Ko pride do dela, ki govori o ljubljeni osebi, Josip doda bitje srca v
levi roki klavirja s šestnajstinkami. Vse skupaj se prelevi v povzdignjeno
preprosto melodijo, s katero je lepo ločeno dogajanje v naravi: dvočetrtin-
ski metrum, statičen, uravnotežen, a vendar lahek, vesel. Žgolenje ptice,
vonj in lepota cvetja, vsa ta lepota narave je omamna, stopnjuje se v triole,
spet vnaša gibanje, vse se kumulira, vendar se v trenutku silno zaustavi s
statičnimi in močnimi (forte) akordi, saj je misel na dvoje oči nadvladala
nad vsem tem dogajanjem. Kot da je oseba osupnila, se naenkrat ustavila
ob klicu duše. Konec pesmi je enak začetku – enaka tonaliteta in metrum.
Torej, oseba je s pomočjo narave in osame lahko doživela povezovanje s
svojo sorodno dušo, sedaj je pomirjena in srečna.
Ta samospev je odličen primer tonskega slikanja, se pravi, kadar
skladatelj z glasbenimi in zvočnimi sredstvi naslika občutja, dogodke,
osebe ter stvari. V njej najdemo vonje (cvetovi), temperaturo (topla po-
mladna noč), oponašanje zvokov narave (slavec, veter), telesne funkcije
(bitje srca) ... Zdi se mi, da vstopim v virtualni svet, kjer z vsemi čuti po-
doživljam to, kar subjekt doživlja.
Ob tem pomislim, kako lepo bi Josip uglasbil, če bi bila njegov mo-
čan jezik francoščina, Verlainove verze, Baudelairove ... , bisere impresi-
onistične lirike! Šlo bi za še eno čudovito zlitje dveh ustvarjalnih sil – be-
sede in glasbe.
Adolf Böttger, »Nach Jahren«
Die Mutter lehnt am schattigen Thor,
Ihr blondes Töchterchen kniete davor,
Brach Rosen sich und Vergißmeinnicht,
Und küßt sie mit lachendem Angesicht:
»Ei! Mutter bin ich so groß wie du,
Dann trag’ ich dir Alles im Hause zu,
Dann heg’ ich und pfleg’ ich dich lieb und fein
Wie die Rosen und die Vergißnichtmein.«
132
