Page 30 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 30
ip Ipavec in njegov svet
radi številnih nesrečnih zapletov in prezgodnje smrti ni dočakal uprizori-
tve svojega največjega dela, njegov opus pa je bil do 90. let 20. stoletja sko-
rajda pozabljen.46 V Ljubljani, kjer so delo sicer vzeli v repertoarni načrt,
je gledališče zaradi strankarskih zdrah zaprlo vrata. Tik pred njimi pa je
bila tudi (prva svetovna) vojna.47 Je pa skladatelj, ki se je otepal vse večjih
zdravstvenih in finančnih težav, v začetku leta 1914 v slovenski metropo-
li dočakal le koncert s tremi odlomki iz te svoje partiture. Stanko Premrl
jih je zelo pohvalil, preostali kritiki z manj duha in srca pa so bili spričo te
Ipavčeve glasbe zmedeni.
Ipavec si je še vedno prizadeval za krstno izvedbo svoje opere Princesa
Vrtoglavka. Ves obupan se je obrnil tudi na libretista Riharda Batko (1868–
–1922), avstrijskega muzikologa in glasbenega kritika (saj je prav ta na-
pisal predlogi, libreta za dve Savinovi operni deli, Poslednjo stražo (1904–
–06) in Lepo Vido (1909)), da bi besedilo popravil. Toda tudi on ga je blago-
hotno zavrnil. Podobno neuspešen je bil tudi pri dogovorih v Brnu, kjer
se je zanj zavzel sam Leoš Janaček. To sodelovanje je prekinilo usodno
streljanje na Gavrila Principa v Sarajevu (28. junija 1914) in s tem začetek
(prve svetovne) vojne. Zato je prvo javno izvedbo Princesa Vrtoglavka do-
živela »šele« leta 1997 v Mariboru z besedilom, ki ga je po motivih izvir-
nega nemškega libreta v slovenščini napisal Igor Grdina. Ta predstava, ki
je doživela devet ponovitev, se prav tako kot v izvirniku odlično prilega
glasbeni muzi. Pariz na pragu novega veka (1900) zaživi v domiselni ne-
izumetničeni glasbi in v slikovitih prizorih, ki ponazarjajo raznolikost
mišljenjskega sveta, pariško pa se prepleta z dunajskim: Ipavčeva glasba
je svetovljanska in nič kaj »slovenska,« a zato za slovensko kulturno zgo-
dovino nič manj vredna. Čeprav skladatelj v tem delu ne preseže pozno-
romantičnih prvin, je njegova svetovljanska glasba tudi po skoraj devetih
desetletjih (Maribor, 1997) po nastanku le doživela premierski uspeh.48
46 Oživil ga je šele mednarodni simpozij, ki je potekal 2.–3. 4. 1998 v Ljubljani v ZRC
SAZU.
47 To se je sicer zgodilo »šele« po koncu sezone 1912/13 in delovanje SNG Opera in ba-
let je bilo za več let zaustavljeno in obnovljeno »šele« leta 1918. Tako je bila zaradi
podobnih razmer premiera (prve) Savinove (= Risto Savin = Friderik Širca) opere
Poslednja straža (1904–06) v Zagrebu, 19. 3. 1906, v Ljubljani pa »šele« 19. 12. 1907
(F. Križnar, »Savinova opera Poslednja straža: med Zagrebom in Ljubljano (1904–
–1907),« Zgodovina za vse 20 št. 1 (2013): 51–60).
48 F. Križnar, »Z nekaj odličnimi prebliski: Princesa Vrtoglavka J. Ipavca na opernem
odru, in to spet na mariborskem,« Večer, 1. december, 1997, 10.
30
radi številnih nesrečnih zapletov in prezgodnje smrti ni dočakal uprizori-
tve svojega največjega dela, njegov opus pa je bil do 90. let 20. stoletja sko-
rajda pozabljen.46 V Ljubljani, kjer so delo sicer vzeli v repertoarni načrt,
je gledališče zaradi strankarskih zdrah zaprlo vrata. Tik pred njimi pa je
bila tudi (prva svetovna) vojna.47 Je pa skladatelj, ki se je otepal vse večjih
zdravstvenih in finančnih težav, v začetku leta 1914 v slovenski metropo-
li dočakal le koncert s tremi odlomki iz te svoje partiture. Stanko Premrl
jih je zelo pohvalil, preostali kritiki z manj duha in srca pa so bili spričo te
Ipavčeve glasbe zmedeni.
Ipavec si je še vedno prizadeval za krstno izvedbo svoje opere Princesa
Vrtoglavka. Ves obupan se je obrnil tudi na libretista Riharda Batko (1868–
–1922), avstrijskega muzikologa in glasbenega kritika (saj je prav ta na-
pisal predlogi, libreta za dve Savinovi operni deli, Poslednjo stražo (1904–
–06) in Lepo Vido (1909)), da bi besedilo popravil. Toda tudi on ga je blago-
hotno zavrnil. Podobno neuspešen je bil tudi pri dogovorih v Brnu, kjer
se je zanj zavzel sam Leoš Janaček. To sodelovanje je prekinilo usodno
streljanje na Gavrila Principa v Sarajevu (28. junija 1914) in s tem začetek
(prve svetovne) vojne. Zato je prvo javno izvedbo Princesa Vrtoglavka do-
živela »šele« leta 1997 v Mariboru z besedilom, ki ga je po motivih izvir-
nega nemškega libreta v slovenščini napisal Igor Grdina. Ta predstava, ki
je doživela devet ponovitev, se prav tako kot v izvirniku odlično prilega
glasbeni muzi. Pariz na pragu novega veka (1900) zaživi v domiselni ne-
izumetničeni glasbi in v slikovitih prizorih, ki ponazarjajo raznolikost
mišljenjskega sveta, pariško pa se prepleta z dunajskim: Ipavčeva glasba
je svetovljanska in nič kaj »slovenska,« a zato za slovensko kulturno zgo-
dovino nič manj vredna. Čeprav skladatelj v tem delu ne preseže pozno-
romantičnih prvin, je njegova svetovljanska glasba tudi po skoraj devetih
desetletjih (Maribor, 1997) po nastanku le doživela premierski uspeh.48
46 Oživil ga je šele mednarodni simpozij, ki je potekal 2.–3. 4. 1998 v Ljubljani v ZRC
SAZU.
47 To se je sicer zgodilo »šele« po koncu sezone 1912/13 in delovanje SNG Opera in ba-
let je bilo za več let zaustavljeno in obnovljeno »šele« leta 1918. Tako je bila zaradi
podobnih razmer premiera (prve) Savinove (= Risto Savin = Friderik Širca) opere
Poslednja straža (1904–06) v Zagrebu, 19. 3. 1906, v Ljubljani pa »šele« 19. 12. 1907
(F. Križnar, »Savinova opera Poslednja straža: med Zagrebom in Ljubljano (1904–
–1907),« Zgodovina za vse 20 št. 1 (2013): 51–60).
48 F. Križnar, »Z nekaj odličnimi prebliski: Princesa Vrtoglavka J. Ipavca na opernem
odru, in to spet na mariborskem,« Večer, 1. december, 1997, 10.
30
