Page 29 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 29
Evropski, slovenski in celjsko-šentjurski okviri izza življenja Josipa Ipavca (1873–1921)
sobnega za večji operni zamah. Zato je avtor veliko truda žrtvoval operi
(nekateri preučevalci jo imenujejo opereta)39 Princesa Vrtoglavka/Prinzess
Tollkopf (1905–1910) in si od nje dosti obetal. Vendar je zaradi slabega
libreta (v nemščini) sicer priznane avtorice romanov, etnografskih štu-
dij in odrskih del, pri Šentjurju živeče Mare Čop pl. (von) Berks40 osta-
la dolgo časa neizvedena. Njen libreto je nastal po komediji M. Berks Die
Überbildeten/Prevzgojenci. Slednja je za skladatelja svojega libreta sama iz-
brala prav J. Ipavca, ki ga je poznala kot uspešnega avtorja baletne pan-
tomime Možiček. Po vsebini je libretistka sledila satiri na dekadenco,41 po
obliki pa si je avtorica libreta zamislila opereto dunajskega tipa. S povsem
neposrečeno parodijo na dekadentno ekscentričnost, ki naj bi poosebljala
fin de siècle/konec stoletja42 in la belle époque/lepo dobo43 ter prikazala svet
iluzij in z neprimerno glasbeno obliko, je pisateljica kljub jasni viziji in
drugačni nameri zmanjšala in banalizirala aktualnost besedila. Nastal
je dramaturško nepovezan in v likih ne dovolj uravnoteženi libreto, kar
so Ipavcu kasneje večkrat očitali. Odločil se je za drugačno odrsko obli-
ko, za komično opero v starem številčnem slogu, v katerem naj bi recitativo
secco44 zamenjali dialogi, lahkotnost opernega orkestra pa resna vloga or-
kestra moderne dobe, najbrž pod vplivom študija pri Zemlinskem. Avtor
se je uglasbitve lotil z veliko vnemo. Do septembra 1910 je uglasbil pisa-
teljičine verze. Med morebitne vplive pa lahko štejemo še kaj.45 Pri tem ne
gre zanemariti, da je Ipavčeva glasba tudi dunajsko operetna, čeprav za-
39 Sam jo je imenoval »Komische Spieloper«.
40 Svojčas znana avstrijska pisateljica Marie von Berks (psev. Mara Čop Marlet;
1858–1910), ki je imela na Dunaju nekaj časa literarni salon, potem pa se je prese-
lila na grad Blagovna pri Šentjurju (Celje).
41 Kakršno opisujeta roman À rebours Jorisa Karla Huysmansa (1848–1907) in Skuš
njava sv. Antona Gustava Flauberta (1811–1880).
42 Oznaka za dekadenco v zahodnoevropski literaturi in umetnosti ob koncu 19. sto-
letja.
43 Obdobje s konca 19. in začetka 20. stoletja, ko se je v umetnosti razvilo načelo lar-
purlartizma (tj. »umetnosti zaradi umetnosti«, umetnosti, ki je sama sebi namen),
ki je zanikalo družbeno pogojenost umetnosti.
44 Način petja, ki posnema ritem, poudarek in melodijo govora (kot današnji rep, re-
panje!), pri čemer ga spremljajo glasbila z akordi generalnega basa (čembalo, gam-
be), za razliko od recitativa accompagnato, kjer je petje spremljano z glasbeno pol-
nejšo orkestrsko spremljavo.
45 Npr. Mascagnijevo opero Maske/Le Maschere, ki je v duhu modernizirane italijan-
ske opere buffo, tj. »komične« opere, in commedie dell'arte zablestela leta 1901, in
francoske opere comique, tj. opere z govorjenim dialogom oziroma z značilnimi dia
logi po zgledu G. Bizeta in J. Masseneta, ki jih slednji preseže šele v operi Manon.
29
sobnega za večji operni zamah. Zato je avtor veliko truda žrtvoval operi
(nekateri preučevalci jo imenujejo opereta)39 Princesa Vrtoglavka/Prinzess
Tollkopf (1905–1910) in si od nje dosti obetal. Vendar je zaradi slabega
libreta (v nemščini) sicer priznane avtorice romanov, etnografskih štu-
dij in odrskih del, pri Šentjurju živeče Mare Čop pl. (von) Berks40 osta-
la dolgo časa neizvedena. Njen libreto je nastal po komediji M. Berks Die
Überbildeten/Prevzgojenci. Slednja je za skladatelja svojega libreta sama iz-
brala prav J. Ipavca, ki ga je poznala kot uspešnega avtorja baletne pan-
tomime Možiček. Po vsebini je libretistka sledila satiri na dekadenco,41 po
obliki pa si je avtorica libreta zamislila opereto dunajskega tipa. S povsem
neposrečeno parodijo na dekadentno ekscentričnost, ki naj bi poosebljala
fin de siècle/konec stoletja42 in la belle époque/lepo dobo43 ter prikazala svet
iluzij in z neprimerno glasbeno obliko, je pisateljica kljub jasni viziji in
drugačni nameri zmanjšala in banalizirala aktualnost besedila. Nastal
je dramaturško nepovezan in v likih ne dovolj uravnoteženi libreto, kar
so Ipavcu kasneje večkrat očitali. Odločil se je za drugačno odrsko obli-
ko, za komično opero v starem številčnem slogu, v katerem naj bi recitativo
secco44 zamenjali dialogi, lahkotnost opernega orkestra pa resna vloga or-
kestra moderne dobe, najbrž pod vplivom študija pri Zemlinskem. Avtor
se je uglasbitve lotil z veliko vnemo. Do septembra 1910 je uglasbil pisa-
teljičine verze. Med morebitne vplive pa lahko štejemo še kaj.45 Pri tem ne
gre zanemariti, da je Ipavčeva glasba tudi dunajsko operetna, čeprav za-
39 Sam jo je imenoval »Komische Spieloper«.
40 Svojčas znana avstrijska pisateljica Marie von Berks (psev. Mara Čop Marlet;
1858–1910), ki je imela na Dunaju nekaj časa literarni salon, potem pa se je prese-
lila na grad Blagovna pri Šentjurju (Celje).
41 Kakršno opisujeta roman À rebours Jorisa Karla Huysmansa (1848–1907) in Skuš
njava sv. Antona Gustava Flauberta (1811–1880).
42 Oznaka za dekadenco v zahodnoevropski literaturi in umetnosti ob koncu 19. sto-
letja.
43 Obdobje s konca 19. in začetka 20. stoletja, ko se je v umetnosti razvilo načelo lar-
purlartizma (tj. »umetnosti zaradi umetnosti«, umetnosti, ki je sama sebi namen),
ki je zanikalo družbeno pogojenost umetnosti.
44 Način petja, ki posnema ritem, poudarek in melodijo govora (kot današnji rep, re-
panje!), pri čemer ga spremljajo glasbila z akordi generalnega basa (čembalo, gam-
be), za razliko od recitativa accompagnato, kjer je petje spremljano z glasbeno pol-
nejšo orkestrsko spremljavo.
45 Npr. Mascagnijevo opero Maske/Le Maschere, ki je v duhu modernizirane italijan-
ske opere buffo, tj. »komične« opere, in commedie dell'arte zablestela leta 1901, in
francoske opere comique, tj. opere z govorjenim dialogom oziroma z značilnimi dia
logi po zgledu G. Bizeta in J. Masseneta, ki jih slednji preseže šele v operi Manon.
29
