Page 46 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 46
ip Ipavec in njegov svet
v bližnjem Celju, ki je bilo z vlakom oddaljeno 15 minut. Februarja 1876 je
lokalni dopisnik poročal o predpustni zabavi. Društvo je sicer vsako sredo
prirejalo zabavne večere, ki so bili dobro obiskani. K temu je pripomogel
društveni »žlabudravec«, ki je občinstvo zabaval z anekdotami, uganka-
mi, s pripovedovanjem »zastavic domačih« in drugih vesti v zabavni ob-
liki ter satiro, s katero »tega ali onega malo požgeče«. Načrtovanega petja
v kvartetih in gledaliških iger pa niso uspeli organizirati.25 So pa organi-
zirali predavanje predsednika dr. Gustava Ipavca o »dihanji in cirkulaci-
ji krvi« in o »dobrem semenu«, g. Vokana o koruznem semenu, o trtah, o
tem, »kako se travniki čedijo«, ter druga predavanja.26
Bralno društvo je bilo ustanovljeno, vendar je že po enem letu – kot
je duhovito zapisal lokalni dopisnik – »pa uže omaguje, trebi se, kakor
hruške po letu«. Število članov se je močno skrčilo, ker so pričakovali, da
bo društvo organiziralo besedne dogodke, recitale ipd. To ni bilo mogo-
če, ker ni bilo delovnih moči, torej domačinov, ki bi bili pripravljeni na-
stopati. Lokalni bazen nastopajočih je bil omejen, saj je imel trg nekaj nad
350 duš in nekaj sto duš v okoliških vaseh. Dopisnik je kot rešitev za oži-
vitev društva predlagal oblikovanje pevskega društva, ampak v trgu ni
bilo tenorista. Kot sekundarno rešitev je predlagal instrumentalno mu-
ziko – tukaj so seveda računali na Ipavčevo rodbino. Smeli načrti, ki se
niso uresničili. Ob tem naj kot zanimivost dodam še, da je v tem poročilu
o tegobah trškega bralnega društva dodana vest o tragični usodi občan-
ke. Po zdravljenju v celjski bolnišnici so jo pripeljali domov in čez nekaj
dni je storila samomor. »Vedi ga šment, kaka muha jo je pičila,« je zapisal
šentjurski dopisnik.27
Lokalni dopisniki so bili ponosni, da so v Šentjur privabili ugledne
predavatelje, kot sta bila, recimo, Josip Sernec in dr. Baumgartner.
Sernec, ki je sicer večkrat obiskal rodbino Ipavec, je predaval več kot sto-
tim poslušalcem o praktični uporabi prava pri premoženjskih sporih, de-
dovanju, preužitku. Odsvetoval je nesmiselno tožarjenje. Četudi je bilo
njegovo predavanje dobro sprejeto, pa ni umirilo družinskih in sosed-
skih strasti za dosego pravične rešitve s pomočjo advokatov ter sodnije.
Dr. Baumgartner pa je prišel v Šentjur kot predstavnik štajerske kmetij-
ske družbe. Predavatelj na zgornještajerski kmetijski šoli je prispeval nas-
25 »Iz Št. Jurja,« Slovenski narod, 15. februar, 1876, 2.
26 »Iz Št. Jurja na juž. železnici,« Slovenski narod, 19. april, 1876, 3.
27 »Iz Št. Jurja na južnej železnici,« Slovenski narod, 19. december, 1876, 3.
46
v bližnjem Celju, ki je bilo z vlakom oddaljeno 15 minut. Februarja 1876 je
lokalni dopisnik poročal o predpustni zabavi. Društvo je sicer vsako sredo
prirejalo zabavne večere, ki so bili dobro obiskani. K temu je pripomogel
društveni »žlabudravec«, ki je občinstvo zabaval z anekdotami, uganka-
mi, s pripovedovanjem »zastavic domačih« in drugih vesti v zabavni ob-
liki ter satiro, s katero »tega ali onega malo požgeče«. Načrtovanega petja
v kvartetih in gledaliških iger pa niso uspeli organizirati.25 So pa organi-
zirali predavanje predsednika dr. Gustava Ipavca o »dihanji in cirkulaci-
ji krvi« in o »dobrem semenu«, g. Vokana o koruznem semenu, o trtah, o
tem, »kako se travniki čedijo«, ter druga predavanja.26
Bralno društvo je bilo ustanovljeno, vendar je že po enem letu – kot
je duhovito zapisal lokalni dopisnik – »pa uže omaguje, trebi se, kakor
hruške po letu«. Število članov se je močno skrčilo, ker so pričakovali, da
bo društvo organiziralo besedne dogodke, recitale ipd. To ni bilo mogo-
če, ker ni bilo delovnih moči, torej domačinov, ki bi bili pripravljeni na-
stopati. Lokalni bazen nastopajočih je bil omejen, saj je imel trg nekaj nad
350 duš in nekaj sto duš v okoliških vaseh. Dopisnik je kot rešitev za oži-
vitev društva predlagal oblikovanje pevskega društva, ampak v trgu ni
bilo tenorista. Kot sekundarno rešitev je predlagal instrumentalno mu-
ziko – tukaj so seveda računali na Ipavčevo rodbino. Smeli načrti, ki se
niso uresničili. Ob tem naj kot zanimivost dodam še, da je v tem poročilu
o tegobah trškega bralnega društva dodana vest o tragični usodi občan-
ke. Po zdravljenju v celjski bolnišnici so jo pripeljali domov in čez nekaj
dni je storila samomor. »Vedi ga šment, kaka muha jo je pičila,« je zapisal
šentjurski dopisnik.27
Lokalni dopisniki so bili ponosni, da so v Šentjur privabili ugledne
predavatelje, kot sta bila, recimo, Josip Sernec in dr. Baumgartner.
Sernec, ki je sicer večkrat obiskal rodbino Ipavec, je predaval več kot sto-
tim poslušalcem o praktični uporabi prava pri premoženjskih sporih, de-
dovanju, preužitku. Odsvetoval je nesmiselno tožarjenje. Četudi je bilo
njegovo predavanje dobro sprejeto, pa ni umirilo družinskih in sosed-
skih strasti za dosego pravične rešitve s pomočjo advokatov ter sodnije.
Dr. Baumgartner pa je prišel v Šentjur kot predstavnik štajerske kmetij-
ske družbe. Predavatelj na zgornještajerski kmetijski šoli je prispeval nas-
25 »Iz Št. Jurja,« Slovenski narod, 15. februar, 1876, 2.
26 »Iz Št. Jurja na juž. železnici,« Slovenski narod, 19. april, 1876, 3.
27 »Iz Št. Jurja na južnej železnici,« Slovenski narod, 19. december, 1876, 3.
46
