Page 69 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 69
Bolezen Josipa Ipavca in Princesa Vrtoglavka
Schwabova pripoved o Ipavcih in o njem samem je – vsaj kar zadeva
Josipa – polna namigov. Na okoliščine skladateljeve smrti v mrzlem ve-
čeru 8. februarja 1921 je, denimo, aludiral z navajanjem verzov: »Pala je
pala slanica, zvenila moja rožica.«43 Svoj zapis o pokojnem kolegu je uve-
del z mislijo, ki je spominjala na znameniti Grillparzerjev epitaf Franzu
Schubertu: z Ipavčevo boleznijo in smrtjo je bil pokopan talent, še preden
se je lahko zares razvil.44 Je pa tudi Schwab kljub nekaterim bodicam na
račun svojega mlajšega vrstnika – a vsaj tista o prepovedovanju sloven-
skih vzklikov ob predstavitvah njegovih del v nemškem okolju je zago-
tovo izmišljena45 – s pristnim obžalovanjem pisal o bridki usodi Princese
Vrtoglavke. Celovečerno glasbenoscensko delo se je v 19. stoletju in v za-
četku 20. praviloma štelo za vrhunec skladateljskega dela: kompleksnost
opere je terjala večstransko – tako muzikalno kot dramaturško – pozna-
valstvo. In poleg nadarjenosti tudi vztrajnost.
Glede na to, da je Schwab v svoj tekst vpisal dovolj podatkov za iden-
tifikacijo bolezni Josipa Ipavca – zatrdil je, da je bila enaka kot pri Hugu
Wolfu46 –, se poraja vprašanje, ali ni morda Princesa Vrtoglavka nasledek
patološkega ustvarjanja? Bi utegnile njene težave na poti do prve izved-
43 Schwab, »Ipavci in jaz,« 1. avgust 1928, 26.
44 Tisti netenkočutni ljudje, ki trdijo, da je Josip Ipavec umrl v postelji toplega doma,
se ne zmenijo niti za ta zelo neposreden namig. O namenih njihovega početja, v
katerem prednjačijo posamezniki s strankarsko optiko in cilji, ne gre izgublja-
ti veliko besed. Na politično raven se v znanosti pač ni potrebno – in tudi ne ko-
ristno – spuščati. Pri soočanju z izmišljotinami takih ljudi se gre slej ko prej zado-
voljiti z ugotovitvijo popolne odsotnosti ideala nepristranskega opisa stvarnosti.
Dober preizkus njihove verodostojnosti bi bil odgovor na vprašanje, ali je bil ob
smrti Josipa Ipavca sneg ali ne; priče tega dogajanja so mi povedale, kakšno je bilo
tedaj vreme, a javno besedo o tem prepuščam tistim, ki govorijo o drugačni skla-
dateljevi smrti, kakor jo je ohranila tradicija njegove družine. Naj na disenz prise-
gajoči politični anagžiranci, ki jim je cilj iz vsake stvari narediti spor, prispevajo v
zakladnico znanstvene vednosti o ustvarjalcu Princese Vrtoglavke vsaj en verodo-
stojen podatek – če le zmorejo.
45 A. Schwab, »Ipavci in jaz,« Zbori, Glasbeno književna priloga, 1. junij, 1928, 20.
Schwab je trdil, da je Josip njemu kot dijaku (študentu) prepovedoval slovensko
vzklikanje ob morebitni uprizoritvi svoje opere, kar pa je nemogoče, saj je posled-
njega iz četverice rodovno povezanih skladateljev Ipavcev po starosti prekašal za
skoraj šest let! Prav tako je jasno, da se je boj za krstno izvedbo Princese Vrtoglavke
lahko začel šele jeseni 1910. Tedaj pa Schwab, ki je doktoriral leta 1894, že dolgo ni
bil več dijak oziroma študent.
46 Schwab, »Ipavci in jaz,« 1. oktober, 1928, 38. Že v času, ko je Schwab pisal o Josipu
Ipavcu, je bilo obče znano, da je Hugo Wolf umrl za posledicami progresivne para-
lize, ki je bila nasledek sifilitične okužbe.
69
Schwabova pripoved o Ipavcih in o njem samem je – vsaj kar zadeva
Josipa – polna namigov. Na okoliščine skladateljeve smrti v mrzlem ve-
čeru 8. februarja 1921 je, denimo, aludiral z navajanjem verzov: »Pala je
pala slanica, zvenila moja rožica.«43 Svoj zapis o pokojnem kolegu je uve-
del z mislijo, ki je spominjala na znameniti Grillparzerjev epitaf Franzu
Schubertu: z Ipavčevo boleznijo in smrtjo je bil pokopan talent, še preden
se je lahko zares razvil.44 Je pa tudi Schwab kljub nekaterim bodicam na
račun svojega mlajšega vrstnika – a vsaj tista o prepovedovanju sloven-
skih vzklikov ob predstavitvah njegovih del v nemškem okolju je zago-
tovo izmišljena45 – s pristnim obžalovanjem pisal o bridki usodi Princese
Vrtoglavke. Celovečerno glasbenoscensko delo se je v 19. stoletju in v za-
četku 20. praviloma štelo za vrhunec skladateljskega dela: kompleksnost
opere je terjala večstransko – tako muzikalno kot dramaturško – pozna-
valstvo. In poleg nadarjenosti tudi vztrajnost.
Glede na to, da je Schwab v svoj tekst vpisal dovolj podatkov za iden-
tifikacijo bolezni Josipa Ipavca – zatrdil je, da je bila enaka kot pri Hugu
Wolfu46 –, se poraja vprašanje, ali ni morda Princesa Vrtoglavka nasledek
patološkega ustvarjanja? Bi utegnile njene težave na poti do prve izved-
43 Schwab, »Ipavci in jaz,« 1. avgust 1928, 26.
44 Tisti netenkočutni ljudje, ki trdijo, da je Josip Ipavec umrl v postelji toplega doma,
se ne zmenijo niti za ta zelo neposreden namig. O namenih njihovega početja, v
katerem prednjačijo posamezniki s strankarsko optiko in cilji, ne gre izgublja-
ti veliko besed. Na politično raven se v znanosti pač ni potrebno – in tudi ne ko-
ristno – spuščati. Pri soočanju z izmišljotinami takih ljudi se gre slej ko prej zado-
voljiti z ugotovitvijo popolne odsotnosti ideala nepristranskega opisa stvarnosti.
Dober preizkus njihove verodostojnosti bi bil odgovor na vprašanje, ali je bil ob
smrti Josipa Ipavca sneg ali ne; priče tega dogajanja so mi povedale, kakšno je bilo
tedaj vreme, a javno besedo o tem prepuščam tistim, ki govorijo o drugačni skla-
dateljevi smrti, kakor jo je ohranila tradicija njegove družine. Naj na disenz prise-
gajoči politični anagžiranci, ki jim je cilj iz vsake stvari narediti spor, prispevajo v
zakladnico znanstvene vednosti o ustvarjalcu Princese Vrtoglavke vsaj en verodo-
stojen podatek – če le zmorejo.
45 A. Schwab, »Ipavci in jaz,« Zbori, Glasbeno književna priloga, 1. junij, 1928, 20.
Schwab je trdil, da je Josip njemu kot dijaku (študentu) prepovedoval slovensko
vzklikanje ob morebitni uprizoritvi svoje opere, kar pa je nemogoče, saj je posled-
njega iz četverice rodovno povezanih skladateljev Ipavcev po starosti prekašal za
skoraj šest let! Prav tako je jasno, da se je boj za krstno izvedbo Princese Vrtoglavke
lahko začel šele jeseni 1910. Tedaj pa Schwab, ki je doktoriral leta 1894, že dolgo ni
bil več dijak oziroma študent.
46 Schwab, »Ipavci in jaz,« 1. oktober, 1928, 38. Že v času, ko je Schwab pisal o Josipu
Ipavcu, je bilo obče znano, da je Hugo Wolf umrl za posledicami progresivne para-
lize, ki je bila nasledek sifilitične okužbe.
69
