Page 70 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 70
ip Ipavec in njegov svet
be, do katere je končno prišlo 29. novembra 1997 v mariborski operno-ba-
letni hiši, izhajati iz tega naslova?
V partituro edine opere Josipa Ipavca so bile poslednje note vpisane
v začetku septembra 1910. Tedaj je skladatelj končal ne samo komponi-
ranje, temveč tudi instrumentacijo.47 Schwab pa v svojih pričevanjih tudi
poroča, da je bil nekega dne poklican k nezavestnemu skladatelju in da
je tam naletel na dva kolega, ki sta se trudila z njim. Verjetno sta tudi
že postavila diagnozo, ki jo je celjski zobozdravstveni specialist potem-
takem lahko le potrdil. Med njimi po izvedenih preiskavah dejansko ni
moglo biti razhajanj o viru skladateljevih težav, saj je tedaj že obstajal
Wassermannov test, ki razkriva sifilis.48 Schwab je potem poročal o ordi-
niranju, ki je Ipavca v naslednjih osmih dneh sicer rešilo smrti, ni pa mu
več moglo pomagati k ozdravljenju. Terciarni sifilis, ki se ga je dalo z za-
nesljivostjo diagnosticirati, je bil tedaj še neozdravljiv.
Nevarnost hitrega ali celo hipnega pretrganja niti skladateljevega
življenja ni izhajala iz same bolezni, temveč iz posledic njenega zavedan
ja. Nesrečni pacient, ki se je očitno že pred tremi na pomoč poklicani-
mi zdravniki zavedal svojega stanja, se je poskušal pokončati, vendar se
mu tragična namera ni posrečila. Le nezavest ga je zagrnila, iz nje pa so
ga Hipokratovi prisegi zvesti kolegi prebudili. Burnost reakcije Josipa
Ipavca na spoznanje, da je neozdravljivo bolan, bi utegnila izhajati iz nje-
gove poprejšnje misli, da se je luesa uspel rešiti. Kot zdravniku mu je bilo
seveda dobro znano, kdaj sta se pri njem pojavila primarni in sekundar-
ni sifilis, latentna faza bolezni, ki je mogla biti z medicinskimi ukrepi po-
daljšana za lepo število let, pa bi ga lahko uspavala v misli, da jo je odpra-
vil oziroma premagal. Tak scenarij se zdi najverjetnejši, vendar ga zaradi
moralne zaznamovanosti bolezni in posledično njenega prikrivanja ni
mogoče dokazati. Tako ostaja na ravni hipoteze, ki pa je verjetna zara-
di Schwabove trditve, da je po reševanju Josipa Ipavca iz nezavesti vedel,
kako mu bodo v prihodnje moči pešale.49 Gotovost glede propada je bila
tedaj mogoča od izbruha terciarnega sifilisa.
Med Ipavčevimi najožjimi rojaki v tragedijo preraščajoča drama v
zdravnikovi hiši ni ostala neopažena. Kmalu je mogel tudi prizadeti skla-
47 Skladatelj je v kompozicijsko knjigo, ki je izpisana s svinčnikom, na 649. strani za-
beležil, da je instrumentacijo končal 4. septembra 1910 ob devetih zvečer.
48 August Paul von Wassermann je svoj test razvil leta 1906. Toda postopek je bil
sprva zanesljiv samo v detektiranju poznejših faz bolezni, ne pa pri primarni.
49 Schwab, »Ipavci in jaz,« 1. oktober, 1928, 38.
70
be, do katere je končno prišlo 29. novembra 1997 v mariborski operno-ba-
letni hiši, izhajati iz tega naslova?
V partituro edine opere Josipa Ipavca so bile poslednje note vpisane
v začetku septembra 1910. Tedaj je skladatelj končal ne samo komponi-
ranje, temveč tudi instrumentacijo.47 Schwab pa v svojih pričevanjih tudi
poroča, da je bil nekega dne poklican k nezavestnemu skladatelju in da
je tam naletel na dva kolega, ki sta se trudila z njim. Verjetno sta tudi
že postavila diagnozo, ki jo je celjski zobozdravstveni specialist potem-
takem lahko le potrdil. Med njimi po izvedenih preiskavah dejansko ni
moglo biti razhajanj o viru skladateljevih težav, saj je tedaj že obstajal
Wassermannov test, ki razkriva sifilis.48 Schwab je potem poročal o ordi-
niranju, ki je Ipavca v naslednjih osmih dneh sicer rešilo smrti, ni pa mu
več moglo pomagati k ozdravljenju. Terciarni sifilis, ki se ga je dalo z za-
nesljivostjo diagnosticirati, je bil tedaj še neozdravljiv.
Nevarnost hitrega ali celo hipnega pretrganja niti skladateljevega
življenja ni izhajala iz same bolezni, temveč iz posledic njenega zavedan
ja. Nesrečni pacient, ki se je očitno že pred tremi na pomoč poklicani-
mi zdravniki zavedal svojega stanja, se je poskušal pokončati, vendar se
mu tragična namera ni posrečila. Le nezavest ga je zagrnila, iz nje pa so
ga Hipokratovi prisegi zvesti kolegi prebudili. Burnost reakcije Josipa
Ipavca na spoznanje, da je neozdravljivo bolan, bi utegnila izhajati iz nje-
gove poprejšnje misli, da se je luesa uspel rešiti. Kot zdravniku mu je bilo
seveda dobro znano, kdaj sta se pri njem pojavila primarni in sekundar-
ni sifilis, latentna faza bolezni, ki je mogla biti z medicinskimi ukrepi po-
daljšana za lepo število let, pa bi ga lahko uspavala v misli, da jo je odpra-
vil oziroma premagal. Tak scenarij se zdi najverjetnejši, vendar ga zaradi
moralne zaznamovanosti bolezni in posledično njenega prikrivanja ni
mogoče dokazati. Tako ostaja na ravni hipoteze, ki pa je verjetna zara-
di Schwabove trditve, da je po reševanju Josipa Ipavca iz nezavesti vedel,
kako mu bodo v prihodnje moči pešale.49 Gotovost glede propada je bila
tedaj mogoča od izbruha terciarnega sifilisa.
Med Ipavčevimi najožjimi rojaki v tragedijo preraščajoča drama v
zdravnikovi hiši ni ostala neopažena. Kmalu je mogel tudi prizadeti skla-
47 Skladatelj je v kompozicijsko knjigo, ki je izpisana s svinčnikom, na 649. strani za-
beležil, da je instrumentacijo končal 4. septembra 1910 ob devetih zvečer.
48 August Paul von Wassermann je svoj test razvil leta 1906. Toda postopek je bil
sprva zanesljiv samo v detektiranju poznejših faz bolezni, ne pa pri primarni.
49 Schwab, »Ipavci in jaz,« 1. oktober, 1928, 38.
70
