Page 71 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 71
Bolezen Josipa Ipavca in Princesa Vrtoglavka
datelj slišati mnenje, da je sam zakrivil svoje težave – kar je potem odme-
valo v govoricah še po desetletjih.50 Da so se te pojavile že za časa življenja
Josipa Ipavca in da so bile zelo moteče – mogle bi voditi celo do odvzema
funkcije distriktnega zdravnika, ki je bila povezana z verodostojnostjo v
javnosti in posledično tudi z večjo možnostjo za zaslužek –, dokazuje nje-
gova izjava v celjskem Narodnem listu januarja 1912. Skladatelj je dal v gla-
silu štajerskih narodnjaških liberalcev objaviti naslednje besedilo:
Raznašajo se od meni očividno sovražne strani vesti, kakor da sem
bolezen, na kateri sem trpel pred šestimi meseci, zakrivil sam in da
trpim še sedaj na posledicah iste. Na podlagi enoglasne izjave gospo-
dov zdravnikov dr. Anton Schwaba in dr. Janka Serneca v Celju, dr.
Benjamina Ipavica v Ljubljani in dr. [Leopolda] Rauchmanna, ki so
me zdravili, izjavljam, da so take govorice popolnoma neosnovane in
zatoraj svarim vsacega širiti jih dalje. Poiskal bi si sicer zadoščenja
pred sodiščem. Za sedaj pa imenujem tiste, ki so se namenoma v reče-
nem oziru pregrešili proti meni, javno lažnike in obrekovalce.
Podpis pod izjavo, ki je bila objavljena v obliki časnikarskega ogla-
sa, je bil kolikor mogoče uraden: »Med[icinae] univ[versae] d[octo]r Josip
Ipavic[,] prakt[ični] zdravnik v Št. Jurju ob [Južni železnici]«.51 Značilno
se je skladatelj odpovedal tožbi, kar je pomenilo, da se v bistvu izogiba
dokazovanju svojih trditev. Seveda pa po drugi strani tudi raznašalci go-
voric o njem niso mogli vedeti, kaj natančno se je zgodilo sredi leta 1911
... Proti njim bi v primeru sodnega procesa nastopili štirje k molčečno
sti o diagnozi zavezani zdravniki – tako da je svarilo vsaj nekoliko lah-
ko zaleglo. V takšni konstelaciji oziroma situaciji bi bilo bržčas vsakršno
dokazovanje brezuspešno. Očitno celo Josipova soproga Albertina ni ve-
dela za pravo stanje stvari, saj je drugega otroka – Teodorja/Boža – rodi-
la 19. oktobra 1912. Spočet je bil vsekakor po usodnih dogodkih sredi leta
1911. Gotovo je, da bi bilo v primeru njene vednosti o moževi bolezni ko-
nec z zakonskimi intimnostmi. Sifilis je terjal splošno previdnost, saj lah-
ko pušča sledove v naslednji generaciji.
Josip Ipavec zaradi zavezanosti kolegov k molku in prikrivanja svo-
jega zdravstvenega stanja lastni soprogi – samo mislimo si lahko, kakšno
50 Meni je o sodbah Šentjurčanov o skladatelju pripovedoval Jože Ipavec, vendar ni
izrazil mnenja o tem, ali je šlo le za govorice ali pa so imele le-te tudi kakšno osno-
vo. Ker je bil v času očetovega življenja še otrok, je moral za marsikatero podrob-
nost izvedeti iz pripovedovanja svojih sorodnikov – tako matere kot tet in stricev.
51 J. Ipavic, »Izjava,« Narodni list, 4. januar, 1912, 6; 11. januar, 1912, 7.
71
datelj slišati mnenje, da je sam zakrivil svoje težave – kar je potem odme-
valo v govoricah še po desetletjih.50 Da so se te pojavile že za časa življenja
Josipa Ipavca in da so bile zelo moteče – mogle bi voditi celo do odvzema
funkcije distriktnega zdravnika, ki je bila povezana z verodostojnostjo v
javnosti in posledično tudi z večjo možnostjo za zaslužek –, dokazuje nje-
gova izjava v celjskem Narodnem listu januarja 1912. Skladatelj je dal v gla-
silu štajerskih narodnjaških liberalcev objaviti naslednje besedilo:
Raznašajo se od meni očividno sovražne strani vesti, kakor da sem
bolezen, na kateri sem trpel pred šestimi meseci, zakrivil sam in da
trpim še sedaj na posledicah iste. Na podlagi enoglasne izjave gospo-
dov zdravnikov dr. Anton Schwaba in dr. Janka Serneca v Celju, dr.
Benjamina Ipavica v Ljubljani in dr. [Leopolda] Rauchmanna, ki so
me zdravili, izjavljam, da so take govorice popolnoma neosnovane in
zatoraj svarim vsacega širiti jih dalje. Poiskal bi si sicer zadoščenja
pred sodiščem. Za sedaj pa imenujem tiste, ki so se namenoma v reče-
nem oziru pregrešili proti meni, javno lažnike in obrekovalce.
Podpis pod izjavo, ki je bila objavljena v obliki časnikarskega ogla-
sa, je bil kolikor mogoče uraden: »Med[icinae] univ[versae] d[octo]r Josip
Ipavic[,] prakt[ični] zdravnik v Št. Jurju ob [Južni železnici]«.51 Značilno
se je skladatelj odpovedal tožbi, kar je pomenilo, da se v bistvu izogiba
dokazovanju svojih trditev. Seveda pa po drugi strani tudi raznašalci go-
voric o njem niso mogli vedeti, kaj natančno se je zgodilo sredi leta 1911
... Proti njim bi v primeru sodnega procesa nastopili štirje k molčečno
sti o diagnozi zavezani zdravniki – tako da je svarilo vsaj nekoliko lah-
ko zaleglo. V takšni konstelaciji oziroma situaciji bi bilo bržčas vsakršno
dokazovanje brezuspešno. Očitno celo Josipova soproga Albertina ni ve-
dela za pravo stanje stvari, saj je drugega otroka – Teodorja/Boža – rodi-
la 19. oktobra 1912. Spočet je bil vsekakor po usodnih dogodkih sredi leta
1911. Gotovo je, da bi bilo v primeru njene vednosti o moževi bolezni ko-
nec z zakonskimi intimnostmi. Sifilis je terjal splošno previdnost, saj lah-
ko pušča sledove v naslednji generaciji.
Josip Ipavec zaradi zavezanosti kolegov k molku in prikrivanja svo-
jega zdravstvenega stanja lastni soprogi – samo mislimo si lahko, kakšno
50 Meni je o sodbah Šentjurčanov o skladatelju pripovedoval Jože Ipavec, vendar ni
izrazil mnenja o tem, ali je šlo le za govorice ali pa so imele le-te tudi kakšno osno-
vo. Ker je bil v času očetovega življenja še otrok, je moral za marsikatero podrob-
nost izvedeti iz pripovedovanja svojih sorodnikov – tako matere kot tet in stricev.
51 J. Ipavic, »Izjava,« Narodni list, 4. januar, 1912, 6; 11. januar, 1912, 7.
71
