Page 91 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 91
Besedila samospevov Josipa Ipavca
svojih pacientov, temveč tudi mnoga mesta tedanje Evrope, predvsem
Nemčije, Italije in Švice.
Vsi omenjeni tokovi pa so zaznamovali tudi slovenske kraje in in-
telektualne kroge. Tudi učitelj Josipa Ipavca Alexander Zemlinsky, ki je
bil mojster komorne glasbe, je v glasbeno umetnost uvajal nove, za fin-
-de-siècle značilne glasbene vrste, ki so bile pogosto posvečene solistič-
nim vlogam. Take so bile med šestimi simfonijami najbolj znana Lirična
simfonija, napisana za sopran, bariton in orkester leta 1923, ter Pesmi, ki
so uglasbile najbolj znane pesnitve vodilnega evropskega simbolistič-
nega pesnika, Maurica Maeterlincka.5
Josip Ipavec je imel v svoji rodbini zgledno in vplivno zgodovino
delovanja na področju samospevov, ob tem pa njegov stric Benjamin
Ipavec danes velja za enega izmed vodilnih osebnosti slovenskega sa-
mospeva,6 njegov oče Gustav Ipavec se je tudi posvečal zborovskim mi-
niaturam in je uglasbil tudi manjše število samospevov,7 vsestransko
in še zlasti glasbeno nadarjen starejši brat Gustav pa je obvladal tudi
umetnost samospevov.8 Čeprav je Manica Špendal že opravila pogloblje-
no študijo te glasbene oblike na Slovenskem,9 želimo tokrat osvetliti
nekatere izvorne poteze pojava samospeva v glasbeni zgodovini, ki s
svojimi posebnostmi morda najbolje ustrezajo prav svojevrstnim zna-
čilnostim samospevov Josipa Ipavca.
Samospevi ali Lieder so bile konec 19. stoletja nemške péte pesmi,
ki so temeljile na angleških in francoskih besedilnih pesmih, v osnovi
pa naj bi izvirale iz posebnih oblik ljubezenskih pesmi iz 12. in 13. sto-
letja. Izvajali so jih ljubezenski pevci – pesniki, med katerimi je najbolj
znan Oswald of Wolkenstein (1377–1455), po obliki in načinu izvajanja
pa bi jih lahko uvrstili med podoknice, namenjene predvsem dvorjenju.
Obstajali sta dve vrsti, glede na dva glasbena motiva in tudi dve različ-
5 »Alexander Zemlinsky, Austrian Composer,« v Encyclopaedia Britannica, dostop
19. marec, 2022, https://www.britannica.com/biography/Alexander-Zemlin-
sky.
6 M. Flisar, »Samospevi Benjamina Ipavca,« v Benjamin in Gustav Ipavec: zbornik
prispevkov simpozija ob 100. obletnici smrti Benjamina in Gustava Ipavca, Šentjur,
13. 10. 2008, ur. P. Kuret (Šentjur: Knjižnica, 2009), 71.
7 I. Grdina, »Ipavci: na poti h geslu v Biografskem leksikonu,« v Benjamin in Gustav
Ipavec: zbornik prispevkov simpozija ob 100. obletnici smrti Benjamina in Gustava
Ipavca, Šentjur, 13. 10. 2008, ur. P. Kuret (Šentjur: Knjižnica, 2009), 33.
8 Grdina, Slovenski Mozart, 42–43.
9 M. Špendal, Razvoj in značilnosti slovenskega romantičnega samospeva (Maribor:
Založba Obzorja, 1981).
91
svojih pacientov, temveč tudi mnoga mesta tedanje Evrope, predvsem
Nemčije, Italije in Švice.
Vsi omenjeni tokovi pa so zaznamovali tudi slovenske kraje in in-
telektualne kroge. Tudi učitelj Josipa Ipavca Alexander Zemlinsky, ki je
bil mojster komorne glasbe, je v glasbeno umetnost uvajal nove, za fin-
-de-siècle značilne glasbene vrste, ki so bile pogosto posvečene solistič-
nim vlogam. Take so bile med šestimi simfonijami najbolj znana Lirična
simfonija, napisana za sopran, bariton in orkester leta 1923, ter Pesmi, ki
so uglasbile najbolj znane pesnitve vodilnega evropskega simbolistič-
nega pesnika, Maurica Maeterlincka.5
Josip Ipavec je imel v svoji rodbini zgledno in vplivno zgodovino
delovanja na področju samospevov, ob tem pa njegov stric Benjamin
Ipavec danes velja za enega izmed vodilnih osebnosti slovenskega sa-
mospeva,6 njegov oče Gustav Ipavec se je tudi posvečal zborovskim mi-
niaturam in je uglasbil tudi manjše število samospevov,7 vsestransko
in še zlasti glasbeno nadarjen starejši brat Gustav pa je obvladal tudi
umetnost samospevov.8 Čeprav je Manica Špendal že opravila pogloblje-
no študijo te glasbene oblike na Slovenskem,9 želimo tokrat osvetliti
nekatere izvorne poteze pojava samospeva v glasbeni zgodovini, ki s
svojimi posebnostmi morda najbolje ustrezajo prav svojevrstnim zna-
čilnostim samospevov Josipa Ipavca.
Samospevi ali Lieder so bile konec 19. stoletja nemške péte pesmi,
ki so temeljile na angleških in francoskih besedilnih pesmih, v osnovi
pa naj bi izvirale iz posebnih oblik ljubezenskih pesmi iz 12. in 13. sto-
letja. Izvajali so jih ljubezenski pevci – pesniki, med katerimi je najbolj
znan Oswald of Wolkenstein (1377–1455), po obliki in načinu izvajanja
pa bi jih lahko uvrstili med podoknice, namenjene predvsem dvorjenju.
Obstajali sta dve vrsti, glede na dva glasbena motiva in tudi dve različ-
5 »Alexander Zemlinsky, Austrian Composer,« v Encyclopaedia Britannica, dostop
19. marec, 2022, https://www.britannica.com/biography/Alexander-Zemlin-
sky.
6 M. Flisar, »Samospevi Benjamina Ipavca,« v Benjamin in Gustav Ipavec: zbornik
prispevkov simpozija ob 100. obletnici smrti Benjamina in Gustava Ipavca, Šentjur,
13. 10. 2008, ur. P. Kuret (Šentjur: Knjižnica, 2009), 71.
7 I. Grdina, »Ipavci: na poti h geslu v Biografskem leksikonu,« v Benjamin in Gustav
Ipavec: zbornik prispevkov simpozija ob 100. obletnici smrti Benjamina in Gustava
Ipavca, Šentjur, 13. 10. 2008, ur. P. Kuret (Šentjur: Knjižnica, 2009), 33.
8 Grdina, Slovenski Mozart, 42–43.
9 M. Špendal, Razvoj in značilnosti slovenskega romantičnega samospeva (Maribor:
Založba Obzorja, 1981).
91
