Page 93 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 93
Besedila samospevov Josipa Ipavca
la la, Nunca fué pena mayor, Madame hélas) in nemških kantusov (Mittit
ad Virginem, Myn morgen ghaf ). Vse naštete bi lahko primerjali z naslovi
ljudskih anonimnih pesmi in s samospevi z ljudskimi motivi, ki jih za-
sledimo med samospevi Josipa Ipavca, kot so V noči, Balada, Slovo v jese-
ni, V pomladi, Pesem v ljudskem tonu, ter z razpoloženji v pesmih Romanje
v Kevlaar, Pomladna noč, Dve drobni ljubezenski pesmi itd.
Kljub temu da po nekaterih mnenjih prevladuje sodba, da je »glas-
ba renesančno obdobje preskočila«,12 bi lahko v besedilih renesančnih
teoretikov glasbene misli odkrivali opise poskusov uglasbitve opisa-
nih razpoloženj ter tudi opazne težnje v glasbenem razvoju, ki govori-
jo proti renesančni stagnaciji na področju glasbe. Prav v tistem času so
se, denimo, tudi pojavile teoretične utemeljitve kontrapunkta v glasbi
(Joannes Tinctoris: Liber de arte contrapuncti), nepopolne konsonance
in totalne disonance. Heinrich Glarean, švicarski filolog, zgodovinar,
teolog, teoretik glasbe in utemeljitelj kontrapunktične glasbe tistega
časa je svoj traktat Dodecachordon zaključil s trditvijo, da se mora glas
žalovalca dvigati do naricanju podobnega klicanja ali glasnega jokanja.13
Posebej pomembno je bilo usklajevanje poezije in glasbe, ki se odraža v
uvodnem poglavju francoskega pesnika Pierra Ronsarda, ki je bil ožje
povezan z Akademijo Poezije in glasbe (l. 1570 jo je ustanovil organizi-
ral Jean-Antoine de Baïf, član t. i. plejade, skupine francoskih pesnikov,
ki so se navdihovali pri antični literaturi), ki je uvajala vokalno glasbo
v posebni harmoniji z metrično shemo besedila pesmi. Ronsard je svo-
jo Knjigo različnih pesmi (Livre des Mèlanges) pospremil z uvodom, kjer je
poudaril svojo navezavo na tradicijo umetnih pesmi: »Ta knjiga je sesta-
vljena iz najstarejših pesmi, ki jih je danes še lahko najti.«14
V Italiji so bila v renesančnem času na področju glasbe pomemb-
na prizadevanja Vincenza Galileia (1533–1591), očeta znamenitega
Galilea Galilea, ki je bil eden tedanjih vodilnih florentinskih glasbeni-
kov, izvrsten violist in lutnjist. Bil je eden od najdejavnejših članov flo-
rentinske skupine Camerata, ki jo je ustanovil Giovanni de‘ Bardi (pol-
no ime: Giovanni Bardi de‘Conti di Vernio), sam pisatelj, znanstvenik in
glasbenik, ki je tedaj vplival tudi na razvojne premike na področju ope-
12 L. Marija Škerjanc, Glasbeni slovarček: v dveh delih; imenski, stvarni (Ljubljana:
Mladinska knjiga, 1962), 224.
13 H. Glarean, »Dodecachordon,« v The Renaissance: Source Readings in Music Histo-
ry, ur. O. Strunk (New York: Princeton University, 1965), 37.
14 P. de Ronsard, »Livre des mélanges – Dedication,« v The Renaissance: Source Rea-
dings in Music History, ur. O. Strunk (New York: Princeton University, 1965), 98.
93
la la, Nunca fué pena mayor, Madame hélas) in nemških kantusov (Mittit
ad Virginem, Myn morgen ghaf ). Vse naštete bi lahko primerjali z naslovi
ljudskih anonimnih pesmi in s samospevi z ljudskimi motivi, ki jih za-
sledimo med samospevi Josipa Ipavca, kot so V noči, Balada, Slovo v jese-
ni, V pomladi, Pesem v ljudskem tonu, ter z razpoloženji v pesmih Romanje
v Kevlaar, Pomladna noč, Dve drobni ljubezenski pesmi itd.
Kljub temu da po nekaterih mnenjih prevladuje sodba, da je »glas-
ba renesančno obdobje preskočila«,12 bi lahko v besedilih renesančnih
teoretikov glasbene misli odkrivali opise poskusov uglasbitve opisa-
nih razpoloženj ter tudi opazne težnje v glasbenem razvoju, ki govori-
jo proti renesančni stagnaciji na področju glasbe. Prav v tistem času so
se, denimo, tudi pojavile teoretične utemeljitve kontrapunkta v glasbi
(Joannes Tinctoris: Liber de arte contrapuncti), nepopolne konsonance
in totalne disonance. Heinrich Glarean, švicarski filolog, zgodovinar,
teolog, teoretik glasbe in utemeljitelj kontrapunktične glasbe tistega
časa je svoj traktat Dodecachordon zaključil s trditvijo, da se mora glas
žalovalca dvigati do naricanju podobnega klicanja ali glasnega jokanja.13
Posebej pomembno je bilo usklajevanje poezije in glasbe, ki se odraža v
uvodnem poglavju francoskega pesnika Pierra Ronsarda, ki je bil ožje
povezan z Akademijo Poezije in glasbe (l. 1570 jo je ustanovil organizi-
ral Jean-Antoine de Baïf, član t. i. plejade, skupine francoskih pesnikov,
ki so se navdihovali pri antični literaturi), ki je uvajala vokalno glasbo
v posebni harmoniji z metrično shemo besedila pesmi. Ronsard je svo-
jo Knjigo različnih pesmi (Livre des Mèlanges) pospremil z uvodom, kjer je
poudaril svojo navezavo na tradicijo umetnih pesmi: »Ta knjiga je sesta-
vljena iz najstarejših pesmi, ki jih je danes še lahko najti.«14
V Italiji so bila v renesančnem času na področju glasbe pomemb-
na prizadevanja Vincenza Galileia (1533–1591), očeta znamenitega
Galilea Galilea, ki je bil eden tedanjih vodilnih florentinskih glasbeni-
kov, izvrsten violist in lutnjist. Bil je eden od najdejavnejših članov flo-
rentinske skupine Camerata, ki jo je ustanovil Giovanni de‘ Bardi (pol-
no ime: Giovanni Bardi de‘Conti di Vernio), sam pisatelj, znanstvenik in
glasbenik, ki je tedaj vplival tudi na razvojne premike na področju ope-
12 L. Marija Škerjanc, Glasbeni slovarček: v dveh delih; imenski, stvarni (Ljubljana:
Mladinska knjiga, 1962), 224.
13 H. Glarean, »Dodecachordon,« v The Renaissance: Source Readings in Music Histo-
ry, ur. O. Strunk (New York: Princeton University, 1965), 37.
14 P. de Ronsard, »Livre des mélanges – Dedication,« v The Renaissance: Source Rea-
dings in Music History, ur. O. Strunk (New York: Princeton University, 1965), 98.
93
