Page 92 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 92
ip Ipavec in njegov svet
ni poetični besedili. Monofonične pesmi so bile značilne za srednjeve-
ške in renesančne oblike brez določene glasbene notacije in ritmične
interpretacije. V 14. stoletju so se začele razvijati tudi polifonične glas-
bene oblike za dva ali več glasov, v 15. stoletju pa so že nastale polifo-
nične oblike Lieder za štiri glasove (po navadi tenorji), ki so peli skupaj,
in so bile značilne za izobražence, plemiče in duhovščino. V 16. stole-
tju so v Nemčiji dosegle razvojni vrhunec s pesmimi Ludwiga Senfla.
Pomemben delež so imeli samospevi v protestantskem pesništvu, ki
so predstavljali sestavni del nove misli o nujni prenovi cerkve. Sledove
omenjenega je mogoče najti v predgovornih uvodih k reformacijskim
edicijam pesmaric in psaltrov: Martina Luthra, Johanna Waltherja (v
prvi izdaji Wittemberg Gesangbuch), Jeana Calvina, Clauda Goudimela
(v Ženevskem Psaltru), v posvetilu v predgovoru Knjige psalmov Thomasa
Easta pa tudi v zasebnih oblikah, kot denimo v Pismu Henriku VIII.
Thomasa Cranmerja, ki v posvetilu k psalmom izpostavlja sozvočje mi-
selne in glasbene ostrine, združene v petju: »Kakor so Davidovi psalmi
parafraze Svetega Pisma, nas učijo hvaležnosti, molitve in vseh dolž-
nosti Kristijana ter imajo tako prijetno in udobno obliko, ki omogoča
pogovor in obenem posameznikovo delo. Blagoslovljen tisti, ki lahko
poje in premišljuje istočasno in nepretrgano (kontinuirano)«.10 V ita-
lijanski glasbi so se pod vplivom novega madrigala (polifonična ita-
lijanska posvetna oblika) stare oblike samospevov začele izgubljati.
Samospevi so bili v nadaljnjem predvsem salonska oblika spremljave
komornih družabnih srečanj (elitnih, intimnih).
Samospevi naj bi kot vrsta visoke renesančne literature izražali
posebno globoko osebno razpoloženje, ki je poleg žalostnih tonov iz-
biralo ultimativno samoto, ki pa jo je pogosto spremljala duhovna in
intelektualna dejavnost. Postali so prepoznavna novost personalne re-
nesančne literarne plodovitosti.11 V renesančni teoriji glasbe so bile tudi
prvič obravnavane italijanske péte ljudske anonimne pesmi, ki so bile
še večinoma versko obarvane, po obliki moteti, ki so bili najpomembnej-
ša srednjeveška vokalna polifona forma (Beata Dei Genetrix, O Maria ro-
gamus te), med katerimi je bilo tudi nekaj francoskih (Disant adieu ma-
dam, Je cuide si ce temps, Hélas m‘amour, Ne l‘oserai je dire), španskih (E la
10 O. Strunk, ur., The Renaissance: Source Readings in Music History (New York: Prin-
ceton University, 1965), 163.
11 »Lied, German Song,« v Encyclopaedia Britannica, dostop 19. marec, 2022, https://
www.britannica.com/art/lied.
92
ni poetični besedili. Monofonične pesmi so bile značilne za srednjeve-
ške in renesančne oblike brez določene glasbene notacije in ritmične
interpretacije. V 14. stoletju so se začele razvijati tudi polifonične glas-
bene oblike za dva ali več glasov, v 15. stoletju pa so že nastale polifo-
nične oblike Lieder za štiri glasove (po navadi tenorji), ki so peli skupaj,
in so bile značilne za izobražence, plemiče in duhovščino. V 16. stole-
tju so v Nemčiji dosegle razvojni vrhunec s pesmimi Ludwiga Senfla.
Pomemben delež so imeli samospevi v protestantskem pesništvu, ki
so predstavljali sestavni del nove misli o nujni prenovi cerkve. Sledove
omenjenega je mogoče najti v predgovornih uvodih k reformacijskim
edicijam pesmaric in psaltrov: Martina Luthra, Johanna Waltherja (v
prvi izdaji Wittemberg Gesangbuch), Jeana Calvina, Clauda Goudimela
(v Ženevskem Psaltru), v posvetilu v predgovoru Knjige psalmov Thomasa
Easta pa tudi v zasebnih oblikah, kot denimo v Pismu Henriku VIII.
Thomasa Cranmerja, ki v posvetilu k psalmom izpostavlja sozvočje mi-
selne in glasbene ostrine, združene v petju: »Kakor so Davidovi psalmi
parafraze Svetega Pisma, nas učijo hvaležnosti, molitve in vseh dolž-
nosti Kristijana ter imajo tako prijetno in udobno obliko, ki omogoča
pogovor in obenem posameznikovo delo. Blagoslovljen tisti, ki lahko
poje in premišljuje istočasno in nepretrgano (kontinuirano)«.10 V ita-
lijanski glasbi so se pod vplivom novega madrigala (polifonična ita-
lijanska posvetna oblika) stare oblike samospevov začele izgubljati.
Samospevi so bili v nadaljnjem predvsem salonska oblika spremljave
komornih družabnih srečanj (elitnih, intimnih).
Samospevi naj bi kot vrsta visoke renesančne literature izražali
posebno globoko osebno razpoloženje, ki je poleg žalostnih tonov iz-
biralo ultimativno samoto, ki pa jo je pogosto spremljala duhovna in
intelektualna dejavnost. Postali so prepoznavna novost personalne re-
nesančne literarne plodovitosti.11 V renesančni teoriji glasbe so bile tudi
prvič obravnavane italijanske péte ljudske anonimne pesmi, ki so bile
še večinoma versko obarvane, po obliki moteti, ki so bili najpomembnej-
ša srednjeveška vokalna polifona forma (Beata Dei Genetrix, O Maria ro-
gamus te), med katerimi je bilo tudi nekaj francoskih (Disant adieu ma-
dam, Je cuide si ce temps, Hélas m‘amour, Ne l‘oserai je dire), španskih (E la
10 O. Strunk, ur., The Renaissance: Source Readings in Music History (New York: Prin-
ceton University, 1965), 163.
11 »Lied, German Song,« v Encyclopaedia Britannica, dostop 19. marec, 2022, https://
www.britannica.com/art/lied.
92
