Page 95 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 95
Besedila samospevov Josipa Ipavca
je prebavljiva in krepilna hrana učinkuje, da bi bilo zdravo stanje korak
za korakom vrnjeno.19 Takšna izvedba naj bi z veliko raznolikostjo in
mnogovrstnostjo, ki jo ustvarja kontrapunkt in ki v poslušalcu ustvarja
diskord, razzvok ali disonanco, kar najbolj ustrezala razmišljujoči, izo-
braženi, razgledani in čustveni osebi. Pomembna je bila tudi povezava
glasbenega učinka in človekovega zdravstvenega stanja.
Najpomembnejša pa je v teh renesančnih opredelitvah za naše raz-
mišljanje jasno izražena intenca, da se mora glasba ravnati oziroma po-
skušati posnemati vzorce, ki izvirajo iz besed.20 Opisana vzporednost
glasovne glasbene izvedbe in miselnega procesa po našem mnenju iz-
jemno ustreza posebni karakteristiki samospevov Josipa Ipavca, ki je
seveda najbolj sledil romantičnemu razvoju te glasbene strukture, kar
se odraža tudi v besedilih, saj je bila glasba napisana ob pesmih vodil-
nih dveh nemških romantikov (J. W. Goethe, H. Heine) in slovenskih
poznoromantičnih pesnikov (S. Jenko, S. Gregorčič). Ker je v romanti-
ki samospev dosegel virtuozno tehnično formo – vodilni skladatelj sa-
mospevov (zelo pogosto ob pesmih Goetheja) je bil Franz Schubert (več
kot 600 samospevov), znameniti izdajatelj Schubertovih del Antonio
Diabelli pa je imel v prodaji tudi skladbe Josipovega strica Alojza Ipavca
–,21 je omenjena tradicija tudi odločilno vplivala na mladega Josipa.
Romantične samospeve so ustvarjali tudi R. Schumann, H. Wolf in
J. Brahms. Slednji se je med drugim navduševal nad komorno glasbo
Josipovega učitelja A. Zemlinskega.
Josip Ipavec je bil skromen človek. Njegov osnovni poklic dis-
triktnega zdravnika ga je soočal z aktualnimi težavami slovenskega
ljudstva, kar je bilo na moč primerljivo z življenjsko usodo ruskega real
simbolista Antona P. Čehova. Besedila njegovih samospevov pa pričajo o
tem, da so mu bila bližja razpoloženja neenostavne narave, blizu me-
lanholiji, ki je bila prisotna tako v antičnih teorijah glasbe kot tudi v po-
znejših renesančnih in reformacijskih ter romantičnih iskanjih; lastna
je bila tako S. Gregorčiču kot tudi splošni melodijski ‘stimmungi‘ ali
intonaciji samospevov Josipa Ipavca. Takšna glasbena iskanja so bila
predvsem odprta notranjemu – svobodnemu in širše intelektualnemu
(literarnemu) – razmisleku, ki bi ga bilo mogoče tudi primerjati z novo
notranjo razsežnostjo ali kar »novim prostorom« v neki znani glasbe-
19 Bardi, »Discorso,« 104.
20 Galilei, »Dialogo della musica antica,« 125.
21 Grdina, Slovenski Mozart, 43.
95
je prebavljiva in krepilna hrana učinkuje, da bi bilo zdravo stanje korak
za korakom vrnjeno.19 Takšna izvedba naj bi z veliko raznolikostjo in
mnogovrstnostjo, ki jo ustvarja kontrapunkt in ki v poslušalcu ustvarja
diskord, razzvok ali disonanco, kar najbolj ustrezala razmišljujoči, izo-
braženi, razgledani in čustveni osebi. Pomembna je bila tudi povezava
glasbenega učinka in človekovega zdravstvenega stanja.
Najpomembnejša pa je v teh renesančnih opredelitvah za naše raz-
mišljanje jasno izražena intenca, da se mora glasba ravnati oziroma po-
skušati posnemati vzorce, ki izvirajo iz besed.20 Opisana vzporednost
glasovne glasbene izvedbe in miselnega procesa po našem mnenju iz-
jemno ustreza posebni karakteristiki samospevov Josipa Ipavca, ki je
seveda najbolj sledil romantičnemu razvoju te glasbene strukture, kar
se odraža tudi v besedilih, saj je bila glasba napisana ob pesmih vodil-
nih dveh nemških romantikov (J. W. Goethe, H. Heine) in slovenskih
poznoromantičnih pesnikov (S. Jenko, S. Gregorčič). Ker je v romanti-
ki samospev dosegel virtuozno tehnično formo – vodilni skladatelj sa-
mospevov (zelo pogosto ob pesmih Goetheja) je bil Franz Schubert (več
kot 600 samospevov), znameniti izdajatelj Schubertovih del Antonio
Diabelli pa je imel v prodaji tudi skladbe Josipovega strica Alojza Ipavca
–,21 je omenjena tradicija tudi odločilno vplivala na mladega Josipa.
Romantične samospeve so ustvarjali tudi R. Schumann, H. Wolf in
J. Brahms. Slednji se je med drugim navduševal nad komorno glasbo
Josipovega učitelja A. Zemlinskega.
Josip Ipavec je bil skromen človek. Njegov osnovni poklic dis-
triktnega zdravnika ga je soočal z aktualnimi težavami slovenskega
ljudstva, kar je bilo na moč primerljivo z življenjsko usodo ruskega real
simbolista Antona P. Čehova. Besedila njegovih samospevov pa pričajo o
tem, da so mu bila bližja razpoloženja neenostavne narave, blizu me-
lanholiji, ki je bila prisotna tako v antičnih teorijah glasbe kot tudi v po-
znejših renesančnih in reformacijskih ter romantičnih iskanjih; lastna
je bila tako S. Gregorčiču kot tudi splošni melodijski ‘stimmungi‘ ali
intonaciji samospevov Josipa Ipavca. Takšna glasbena iskanja so bila
predvsem odprta notranjemu – svobodnemu in širše intelektualnemu
(literarnemu) – razmisleku, ki bi ga bilo mogoče tudi primerjati z novo
notranjo razsežnostjo ali kar »novim prostorom« v neki znani glasbe-
19 Bardi, »Discorso,« 104.
20 Galilei, »Dialogo della musica antica,« 125.
21 Grdina, Slovenski Mozart, 43.
95
